Šestinštiridesetletni Berlinčan Jörg Buttgereit že od osemdesetih, ko je posnel svojo prvo grozljivko Nekromantik, velja za brezkompromisnega, ultramorbidnega in vse tabuje podirajočega avtorja grozljivk.

Ljutomer - Šestinštiridesetletni Berlinčan Jörg Buttgereit že od osemdesetih, ko je posnel svojo prvo grozljivko Nekromantik, velja za brezkompromisnega, ultramorbidnega in vse tabuje podirajočega avtorja grozljivk. Njegovega Kralja smrti so prireditelji festivala opisali kot film, ki ni za občutljivce. Buttgereit se je odzval vabilu in preživel tri dni festivalskega dogajanja v Ljutomeru in njegovi okolici.

Kak projekt pripravljate trenutno?

Pišem radijsko dramo za nemški radio o seksualni pošasti. Če prihajaš s področja filma, je zelo zanimiva izkušnja delati samo z zvokom, brez slike.

Koliko podobnih festivalov, kot je Grossmannov, poznate?

Ljubitelji grozljivk in znanstvenofantastičnih filmov so veliki navdušenci. Ker tovrstni filmi ne prihajajo v kinodvorane in jih je mogoče dobiti kvečjemu na DVD, so takšni festivali edina priložnost, da jih ljubitelji lahko skupaj gledajo na velikih projekcijah. Podobnih prireditev je zato ogromno.

Je groza še vedno vaša strast?

Pravih grozljivk ne delam več od devetdesetih let. Zdaj pišem radijske in gledališke tekste in delam kot splošni filmski kritik v Berlinu. Sicer pa mojo letošnjo gledališko predstavo Kapetan Berlin proti Hitlerju nekateri označujejo kot grozljivko, čeprav bi sam zanjo dejal, da je komedija.

O vas so nekoč pisali kot o obsedencu s smrtjo.

V mojih zgodnejših filmih sta bili smrt in spolnost res osrednji temi. Toda to je značilnost vseh grozljivk. Sam sem ju prikazal zelo neposredno, zelo naravnost, brez okolišenja.

Ste si sploh kdaj postavili kakšne meje?

Tudi v resničnem življenju ni meja. Zakaj bi si jih postavljali v filmu?


Iz torkove tiskane izdaje Dela