modri abonma
Orkester Slovenske filharmonije
Kenneth Montgomery dirigent
Čuan Jun Li violina
Cankarjev dom, 11. in 12. februar
Prvi letošnji redni filharmonični koncert je z docela konvencionalnim romantično-klasicističnim sporedom izvajalsko izzvenel čudno neizenačeno oziroma celo shizoidno: zdelo se je, kakor da sta njegovi programski polovici v rokah dveh različnih vodij. Če prepoznavamo dirigenta in orkester iz njune zbližanosti z notranjo naravo simfoničnega dogodka, ki naj bi imel za cilj vendarle glasbeno povezovanje in sintezo, po modrem abonmaju ne moremo čisto dobro vedeti, kaj naj si mislimo o Kennethu Montgomeryju in Slovenski filharmoniji.
Ta je najprej igrala rutinsko, tj. z običajno solidnostjo in hkrati nedorečenostmi, po odmoru pa se je plošča ne le obrnila, ampak zamenjala, in v Mozartovi Simfoniji Jupiter smo poslušali lekarniško odmerjeno delovanje ansambla v historični zasedbi, v kateri so filharmoniki v varčno-tenkočutni profilaciji na lepem spominjali na odlične specializirane ansamble - kar pa samo po sebi ni nič manj osupljalo kakor na primer dejstvo, da so člani istega orkestra še maloprej igrali z nekajkrat slabšima nadzorom in vzajemno osmišljenostjo, in to pod blagoslovom istega dirigenta. Učinek Montgomeryjevega Mozarta je bil po Čajkovskem, še bolj pa po Webrovi uverturi, kakršno smo slišali, podoben učinku konspirativno pripravljenega slavja, ki te preseneti iz teme.
Izvedba Uverture k Čarostrelcu (ne pozabimo: od Simfonije Jupiter ga loči le dobrih trideset let) se ni ponašala s takšno ambicioznostjo, saj ni vsebovala primerljivega angažmaja, ne v smislu izvajalsko-praktičnega premisleka ne po izraznem prodiranju v tkivo z dramsko označenim notranjim konfliktom ne po goli tehnični urejenosti (zvočnih vertikal). Webrova uvertura je napet simfonični stavek; kratko malo škoda ga je za tiste koncerte oziroma izvedbe, ki jim ne uspe, da bi ga povzdignili nad dobro napisano glasbo za ogrevalno minutažo.
Iz današnje tiskane izdaje Dela
Čuan Jun Li, v čigar bleščeči interpretaciji Violinskega koncerta Čajkovskega je manjkala neka višja dimenzija, ki pa jo stežka ubesedimo (meni, recimo tako, violinist ni nenehno dajal občutka, da glasba teče skozenj), je bil vsekakor atrakcija, celo tolikšna, da je avditorij ploskal že po prvem stavku - in v zadrego nastopajočih ni hotel nehati. Izraz atrakcija je sicer zmeraj pripraven tudi za namigovanje na razčlovečeno izurjenost, kondicijo, ki jo razmeroma pogosto opazimo pri vzhodnjaških glasbenikih.
A pomanjkanja muzikalnega čuta za petje in agogično širjenje Liju res ni mogoče očitati. Part je nadoziral v ravnotežju med virtouznostjo, celo z nekaj dodanimi okraski, in lirizmom (med drugim stkanim s portamenti oziroma močnim glisiranjem, ob katerem pomisliš na žlahtno goslaško tradicijo, čisto malo pa tudi na kitajsko glasbo); začinil ga je s plešočo drznostjo (finale). Skratka, njegova violinistična kultura je kompleksna, vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da jo je predvsem določila vzgojna receptura (vsebujoča Juilliard) - bolj kakor glasba sama. Na koncu sem si najbolj shranil v spomin »Chinese piece«, kakor je Li napovedal petkov drugi dodatek. Prvi je zbujal načelne pomisleke, saj kadenc - slišali smo tisto iz Šostakovičevega Prvega koncerta - vendarle ne gre izvzemati iz njihovih domov.
Orkester je spremljal gosta kakovostno, a v pihalskih solih neenakomerno občutljivo. S tem se v muzikalnem delovanju filharmonikov dotaknemo večne permisivnosti (opazijo se celo nihanja v prispevkih enega in istega posameznika), ki pa jo je tokrat z Mozartovo simfonijo dobesedno odpihnilo. Dirigentova butična, stilno izbrušena postavitev je dokazala, da je tudi v Slovenski filharmoniji mogoča kreativnost zvočno ekonomiziranega samonadzora najvišje stopnje. Le da se je zdelo dejanje kakor privid, saj je ostal ta Montgomeryjev dosežek z ansamblom (tukaj puščamo ob strani vprašanje, ali tovrsten »zgodovinsko objektiviziran« pristop sploh lahko v največji mogoči meri ustreže delu, v katerem se hkrati sklepa univerzalizem klasicističnega jezika in začenja Nagovor) znotraj koncertne celote dirigentsko povsem nekontekstualiziran in je tako nekoliko spominjal na nepričakovan sijajen trik.