Kaj so nas naučili letošnji emmyji

Odkar so sodobne TV serije dosegle široko globalno občinstvo in dobile predanost kritike, so tudi podelitve nagrad emmy – za največje dosežke ameriške televizije – postale eden pomembnejših dogodkov zabavne industrije. Kaj nam letošnja prireditev govori o svetu serij in kaj govori o sami industriji?

Eno najpomembnejših kategorij – dramska tv nadaljevanka – je letos zaznamovala Deklina zgodba. Slavila je Elizabeth Moss (ki jo sicer poznamo iz nadaljevanke Oglaševalci) za odlično odigrano vlogo naslovne junakinje. Emmy je šel tudi Anni Dowd za stransko vlogo, Alexis Bledel za gostovanje v tej nadaljevanki, prav tako so nagradili režijo in scenarij.

Serija, o kateri smo se na teh straneh že razpisali, je adaptacija slavnega istoimenskega romana Margaret Atwood. Kanadska književnica je svojo mračno distopijsko zgodbo napisala že sredi osemdesetih let, v njej pa razvila mračno vizijo prihodnosti ZDA, ko po naravni katastrofi oblast zavzame skrajna desnica, državo preimenuje v Gilead in uvede totalitarni družbeni red, ki temelji na fundamentalističnem krščanstvu.

V njem se položaj žensk močno poslabša, odslej nimajo pravice do izobrazbe, premoženja itd. Na novi hierarhični lestvici še slabša usoda doleti dekle -  to so plodne ženske, ki jih dodelijo premožnejšim družinam novega esteblišmenta, da bi jim rodile otroke. V ospredju romana in serije je dekla Offred, ki poskuša preživeti kot spolna sužnja v eni takšnih plemenitaških hiš, obenem hrepeni po svoji nekdanji družini in se začne spogledovati z odporniškim gibanjem.

Fascinacija nad Deklino zgodbo morda ni presenetljiva, saj po izvolitvi Donalda Trumpa liberalna levica doživlja ZDA kot nekakšno različico Gileada ali pa vsaj tlakovanje poti do njega.

Zmaga Dekline zgodbe na emmyjih je pomenljiva predvsem zato, ker je pometla z zelo močnimi konkurenti. Netflixovi trije aduti Hiša iz kart, The Crown in Stranger Things so ostali bolj kot ne spregledani. V isti kategoriji so spregledali tudi Better Call Saul (AMC) in HBO-jev Zahodni svet. Prav gotovo bi se prireditev odvila drugače, če bi na njej sodelovala najbolj razvpita TV serija današnjega časa Igra prestolov. To pa je HBO letos lansiral prepozno, da bi se lahko potegovala za letošnje eminentne nagrade.

Peščica nagrad za Netflix

Nasploh bi letošnje emmyje lahko videli kot majhno klofuto Netflixu, saj ta producent in distributer, ki ga gleda 100 milijonov naročnikov po svetu, s svojimi številnimi izdelki ni prepričal. Od njegovih novitet je največja izjema morda Krona, ki bi si zaslužila malo več pozornosti, emmyja pa je prejel zgolj John Lithgow za stransko vlogo Winstona Churchilla v njej. Charlie Brooker, ki podpisuje za (po novem) Netflixovo serijo Black Mirror, je prejel nagrado za scenarij v kategoriji zamejenih serij (limited TV series). Nasploh bi se Netflix nad letošnjo razporeditvijo nagrad lahko zamislil. Kot so opazili nekateri tuji kritiki, namreč njegova produkcija postaja (pre)obširna, razpršena, brez jasne usmeritve, na ta račun pa peša njena izvedba, predvsem pa kvaliteta od izdelka do izdelka preveč niha.

Za razliko od njega, ima, denimo, HBO še vedno prepoznaven pečat in bolj zavzeto sledi lastnim visoko postavljenim produkcijskim standardom. Tako ne preseneča, da jo je ta hiša tudi letos odnesla s precej nagradami. Ponovno je slavila komična serija Podpredsednica, vključno z njeno glavno igralko Julio Louis-Dreyfus. Prav tako so se emmyji poklonili Majhnim lažem, ki je zmagala v kategoriji zamejenih TV serij. Zgodba dobro situiranih žensk, postavljena v majhno, premožno mestece, se vrti okoli dolgo neprepoznanega in zamolčanega družinskega nasilja, ki je gonilo vrste tegob majhne skupnosti. Nicole Kidman je prejela emmyja prav za vlogo Celeste, lepe, premožne ženske, ki pa jo pretepa čedni mož (Alexander Skarsgård - emmy za stransko moško vlogo). Za režijo te nadaljevanke so nagradili režiserja Jean-Marca Valéeja, Lauro Dern pa za stransko žensko vlogo.

Politika na emmyih

V kategoriji varietejskih oddaj je slavila Saturday Night Live (SNL) - za stranske komične vloge v njej sta bila nagrajena tudi Alec Baldwin in Kate McKinnon. V kategoriji varietejskih pogovornih nagrad pa je zmagal Nocoj z Johnom Oliverjem (HBO). Obe oddaji je v prejšnjem letu zaznamoval Donald Trump kot neizčrpen vir šaljenja in kritike. Alec Baldwin je iz SNL, denimo, je prepričal prav z impersonacijo Trumpa.

Tudi sama prireditev emmyjev je gradila na figuri ameriškega predsednika, posmehoval se mu je voditelj prireditve Stephen Colbert, prav tako so se ob Trumpa in njegovo sporno retoriko in politiko obregnili številni nagrajenci v zahvalnih govorih. Šaljenje in pikre observacije na račun prvega moža ZDA očitno postajajo del bontona javnih prireditev zabavne industrije v ZDA, vprašanje pa seveda je, ali ima takšna kritika kakršnekoli učinke.

A politična dimenzija emmyjev (ali, bolje rečeno, politično korektna dimenzija emmyjev) je morda še bolj vidna tudi v zavedanju pomena nagrajevanja spolnih, etničnih, rasnih manjšin. Deklino zgodbo je režirala Reed Morano in zanjo prejela nagrado. Za glavno moško vlogo v TV drami This is Us (NBC) je prejel temnopolti igralec Sterling K. Brown. Donald Glover, avtor odlične komične TV serije Atlanta (FX), je dobil nagrado za glavno moško vlogo v tej nadaljevanki in za njeno režijo. Tudi Aziz Ansari in Lena Waithe, ki sta napisala scenarij za Netflixovo serijo Master of None in za svoje delo prejela emmyja, sta slavila kot pripadnika specifičnih etničnih in rasnih manjšin. Riz Ahmed, igralec azijskega porekla, je prejel emmyja glavno moško vlogo v lanski HBO-jevi zamejeni seriji Usodna noč.

Odvečna resničnostna TV

Ena od kategorij na emmyjih je posvečena tudi resničnostni televiziji. Letos je slavila resničnostna oddaja The Voice. Ta naslov verjetno slovenskemu, pa tudi marsikateremu drugemu gledalcu ne pomeni veliko. Kot ugotavljajo poznavalci emmyjev, je prav ta kategorija na dogodku najbolj odveč. Čas razcveta resničnostne TV produkcije je očitno minil in prireditev bi se temu spremenjenemu stanju lahko počasi prilagodila.