Tiskane izdaje
Morda zanj še niste slišali, gotovo pa ste ga že kdaj »gledali«. Klemen Dvornik je namreč filmski in televizijski režiser, ki redno režira najpopularnejše oddaje treh največjih domačih televizijskih hiš. Za sabo ima tudi lepo število dokumentarcev in kratkih filmov, na polici viktorja, ki ga je prejel za režijo spletne nadaljevanke Prepisani, v nizkem startu pa čaka njegov celovečerni prvenec, retro komedija Kruha in iger, ki je na Festivalu slovenskega filma oktobra lani osvojila kar štiri vesne, med njimi tudi tisto, ki jo podeljuje občinstvo.
Pravkar ste se vrnili iz Berlina, kjer se je konec tedna končal mednarodni filmski festival, ki poleg canneskega in beneškega sodi med vodilno evropsko festivalsko trojko. Kaj ste počeli tam?
V Berlinu smo imeli v okviru Evropskega filmskega marketa na Berlinalu projekcijo filma Kruha in iger. Gre za eno največjih filmskih tržnic v Evropi, kjer se vsako leto srečujejo producenti, distributerji in filmski avtorji. Na evropskem nivoju je film zelo cenjena umetniška zvrst in tudi razvita gospodarska panoga. Tu je človek ponosen, da je filmski ustvarjalec.
Je bil film dobro sprejet?
Zelo. Imeli smo dober obisk in kar nekaj sestankov s potencialnimi tujimi distributerji in selektorji festivalov. Povabljeni smo bili na filmske festivale v Južni Koreji, ZDA, Franciji, na Poljskem, Češkem, v Srbiji in dogovarjamo se za distribucijo na Hrvaškem.
Kruha in iger je sicer vaš igrani celovečerni prvenec. Kako ste pridobili sredstva za snemanje filma? Je bilo projekt težko izpeljati?
Film je nastal v koprodukciji RTV Slovenija in Studia Arkadena, ki sta prispevala tudi večino sredstev. Po nagradi občinstva na Festivalu slovenskega filma v Portorožu smo dobili podporo Slovenskega filmskega centra in Viba filma, da smo lahko naredili povečavo za kinematografsko koprodukcijo. Sredstva so bila zelo skromna. Na eni strani smo se kot mlada ekipa zelo izkazali in dokazali, da se da z voljo in energijo narediti marsikaj, na drugi pa smo praktično vsi privolili v veliko kompromisov in tudi minimalne honorarje, da je bilo sploh možno izpeljati projekt. Vem pa, da nam je na koncu uspelo narediti film tako, da nihče ne pogreša stvari, ki jih nismo mogli imeti.
Bi vseeno kaj naredili drugače, če bi bil proračun zajetnejši?
Veliko stvari bi naredil drugače (smeh). Najprej bi si produkcija lahko privoščila, da bi sodelavci za svoje požrtvovalno delo dobili malo več kot minimalne honorarje. Poskusil bi tudi še bolj nazorno prikazati čas, v katerem se film odvija, skozi scenografijo in kostumografijo. Posnel bi več scen na odprti scenografiji s širokimi kadri. Z več sredstvi bi si lahko privoščili več snemalnih dni kot tistih 23, ki smo jih imeli, kar bi zelo olajšalo delovni proces, tudi v zdravstvenem smislu (smeh). Brez izjemno skrbnih predpriprav pa tega filma nikakor ne bi mogli posneti, saj je bil dejansko projekt zelo zahteven, časa pa premalo.
Očitno je, da ste delali z zelo dobro domišljenim scenarijem. Zgodba se plete skozi veliko število likov, ki so vsi zelo natančno karakterizirani, vsak ima svoj razvojni lok in je smiselno vklopljen v dogajanje - nihče ni tam kar tako ... Kako pomemben se vam za uspeh filma zdi scenarij in kako dolgo ste delali na njem?
Za dober film je nujen dober scenarij, je duša filma. Če nosi dobro zgodbo z emocijo, ga je res užitek režirati. Scenarij, ki sem ga dobil v branje, sta Jaša in Matjaž Sketelj razvijala kar nekaj let in napisala simpatično zgodbo. Ker pa je bila predolga za produkcijske zmožnosti, smo v proces tik pred zdajci vključili Barbaro Zemljič, ki je scenarij skrajšala za več kot tretjino in na novo napisala določene like, predvsem ženske, da bi se izognili enoplastnosti. Dopisala je tudi kar nekaj scen, ker je bilo treba popraviti strukturo. Ker res dobro pozna ustroj televizije, je dodala tudi tehnične detajle, ki se dotikajo televizijskega ustvarjanja.
Scenaristika se zdi precej podhranjena veja slovenske kinematografije. Vi se niste odločili sami pisati scenarija, kot to naredi večina slovenskih režiserjev.
Scenarijev ne pišem, ker se sam nimam za scenarista. Scenaristika je zelo težak poklic, ki zahteva ogromno filmskega obrtnega znanja: imeti moraš dober občutek za ritem, za emocijo, za pripovedovanje zgodbe, za psihologijo karakterjev in odlično moraš poznati logiko medčloveških odnosov. Zares imam velikokrat občutek, da se scenaristiko zelo podcenjuje ...
Po kakšnem ključu ste vi izbrali scenariste, ki so na tem področju pravzaprav novinci - z izjemo Barbare Zemljič, ki je, prav tako kot vi, režiserka?
Zgodba o scenariju je precej neobičajna za slovenski prostor. Jani Virk, urednik igranega programa na RTV, je želel realizirati scenarij za Kruha in iger, ki je bil izbran na razpisu, zato je k sodelovanju povabili Studio Arkadena in mene. Tako sem srečal in spoznal Jašo Sketlja, ki je sicer zaposlen kot 3D animator. Barbara Zemljič je v proces vstopila manj kot mesec dni pred začetkom predprodukcije, ker se je mudilo in nismo imeli druge možnosti, kot da na pomoč pokličemo profesionalno scenaristko in režiserko.
Od kod pravzaprav ideja za zgodbo? Je k temu kaj prispevalo dejstvo, da ste tudi sami veliko delali za televizijo?
To vprašanje bi bilo bolj primerno zastaviti scenaristoma Jaši in Matjažu Sketlju. Kolikor je meni znano, sta dobila idejo na neki zabavi, ob pripovedovanju resnične zgodbe njunega študentskega kolega Urbana Novaka, ki je opisal družinsko dogodivščino iz svojega otroštva.
Slovencem ste po dolgem času dali spet eno dostojno komedijo, ki se enako dobro znajde v situacijski kot v karakterni in dialoški komiki, ni banalna in je dejansko duhovita. Zakaj, mislite, je domača komedija ponavadi tako okorna, ko se trudi nasmejati publiko? Kakšen je vaš recept za smeh?
Mislim, da je dobra komedija večplastna, zato da lahko nagovori vsakega gledalca drugače - tako kot njemu odgovarja. Drugo pravilo je, da ne smeš nikoli podcenjevati gledalca, ker ti občinstvo banalnost zelo hitro zameri. Veliko je faktorjev, ki so pomembni, da se vsi elementi zložijo tako, kot si si zamislil.
Več na Pogledi.si
