Tiskane izdaje
Grafenauer je zbranemu občinstvu povedal, da je prvi antologijiski izbor z naslovom Sončnica na rami (naslov si je sposodil pri Kosovelovi pesmi Otrok s sončnico) naredil dve leti po tem, ko je na mestu urednika za otroško literaturo pri Mladinski knjigi nadomestil Kristino Brenkovo. Odločil se je, da bo v antologijo vključil umetniške pesmi za otroke, v katerih prevladuje pesniška igra.
Prvi je take pesmi pisal Fran Levstik, zato je na častnem prvem mestu v izboru. Antologija se je odlično prijela in doživela še več izdaj. Najnovejša, v katero je vključenih 64 pesnikov, je po Grafenauerjevih besedah najbolj kompleksna, pri njeni pripravi je sodelovala cela skupina ljudi. Dve ključni osebi sta bili urednica Irena Matko Lukan in Darka Tancer Kajnih. Naredili sta širši izbor poezije, objavljene v zadnjih desetletjih, Grafenauer pa je naredil ožji izbor, ki je sedaj objavljen.
Irena Matko Lukan in Darka Tancer Kajnih sta na Grafenauerjev končni izbor vendarle nekoliko vplivali, prepričali sta ga, da je vključil kakšno pesem, ki sicer ni bila povsem po njegovem okusu. Dopolnil pa so tudi izbore pesmi pesnikov, ki so bili že v prvih izdajah knjige.
Darka Tancer Kajnih se dobro spomni, kako pomembna je bila ta antologija leta 1980, ko je sama začenjala službo v mariborski knjižnici. Take antologije do tedaj še ni bilo. Od Nika Grafenauerja so se dejansko učili o slovenski otroški poeziji. Zato je z veseljem sodelovala pri pripravi dodatka za četrto izdajo. Z Ireno Matko Lukan sta pregledali pesniške zbirke, berila in revije, oziroma vse, kar je izšlo v zadnjih dvajsetih letih. Presenečena je, koliko kvalitetne otroške poezije izide na Slovenskem.
Irena Matko Lukan je k temu dodala, da je povojna otroška slovenska poezija zares izjemno igriva, sicer pa je zanjo značilna velika množica različnih avtorskih poetik.
Kdo zna risati in kdo ne?
Na včerajšnji predstavitvi knjige se je nehote v središču pozornosti znašel ilustrator Damijan Stepančič. Za to je poskrbela Svetlana Makarovič, ki je bila mnenja, da mu na likovni akademiji sploh ne bi smeli dati diplome. Kot je bilo razbrati, ni zadovoljna s tem, kako jo je v knjigi portretiral. Damijan Stepančič je dejal, da je delal v najboljši veri, trudil se je, da bi si bili portretiranci podobni, ne pa da bi bili lepi. Tistim, ki si niso všeč, je predlagal, naj se izrežejo ali prelepijo.
Niko Grafenaer je k temu dodal, da je bil 23 let urednik na Mladinski knjigi in je Svetlano v tem času dobro spoznal. Med drugim sta se razšla, ker ni hotel objaviti slikanice, ki jo je sama ilustrirala.
Likovni urednik Pavle Učakar pa je s Stepančičevim izdelkom očitno zadovoljen. Dejal je, da je Stepančič divjak, ilustracije kar bruha iz sebe in tudi to pot je proizvedel veliko materiala, ki prispeva k bogati ilustriranosti knjige.
Sicer pa je po Učakarjevih besedah to kontroverzna knjiga, saj ni nihče z njo popolnoma zadovoljen, po drugi strani pa so vsi srečni, da jo imamo. Oblikovanje knjige je delo Sanje Janša.
Zajeten zadnji del knjigi zavzemajo biografski in bibliografski podatki o pesnikih in njihovem delu, ki sta jih za prve tri izdaje zbrali Darja Lavrenčič in Tanja Pogačar, za četrto pa Katja Jevc.
Niko Grafenauer je povedal, da bi rad naredil še en ožji izbor slovenske otroške poezije, a kaj ko za take projekte rado zmanjka časa.
