Recenzija knjige: A se tale res heca ali kaj?

Kritik in esejist Urban Vovk se z Garažami spušča v leposlovje. Zadržano počasi.

Wed, 02.03.2016, 09:00

Veliko ugotavljanja golih dejstev, razsodnega, tako rekoč odgovornega, nič kaj zaletavega odkrivanja že zdavnaj pozabljenega pomembnega in na videz nepomembnega in sploh vsakršnih reminiscenc na preteklost in podobnega je Urban Vovk spravil v svojo garažo, sem pomislil ob prvem branju kritikovega in esejistovega proznega prvenca. Dobitnik Stritarjeve nagrade in nominiranec za Rožančevo nagrado se je potemtakem vendar spustil na vrtiljak leposlovja, bi lahko komentirali, a bi taka izjava imela zanimiv preostanek. Gre res za zbirko nekakšnih zgodb?

Iz avtorjevega prijazno prizemljenega uvoda izvemo o nameri, da bo njegova naslednja knjiga po prvih dveh pač »prozna ali pa je ne bo«, a je zraven pritaknjen pomemben pridržek: »Ko sem pisal svoje prvo prozno besedilo, 'Žene nogometašev', sem imel namen ustvariti nekakšen osebnoizpovedni esej na temo dolgčasa. Marsikateri bralec, tudi kritiški, je imel to besedilo za 'čisto navadno prozo' ali celo kratko zgodbo, kar je okrepilo moje zakrnelo prepričanje, da se lahko vsaj občasno soočim tudi z izzivom pisanja leposlovnih besedil.«

Devet besedil – eno, Pasje življenje, je v svojem razdelku Drugačen uvod, vsa druga so uvrščena v razdelek Klovn v testu in druge proze – je Vovk uoklepajil še s sklepnim zapisom Jaz in on, ki razlaga za literarne zadeve običajno in pričakovano dihotomijo med onim, ki se mu stvari dogajajo ali so se mu zgodile, in tistim, ki jih po njegovem pripovedovanju zapisuje.

Dodatna niansa, ki zadevam da čisto poseben šarm kompleksnosti (in bralcu postavi nekaj lepih vprašanj, med njimi je najbrž lahko tudi tisto, kako si poskuša Vovk bralca neškodljivo privoščiti, pa vendar privoščiti), je seveda tu to, da prvi drugemu o svojem življenju poroča »tudi takrat, ko ni o čem poročati, da bi le on imel o čem pisati, saj je po njegovem prepričanju vredno pisati le zgodbe, o katerih še ni bilo moč brati, ampak jih je (bilo) treba (šele) (do)živeti«.

Ko vstopimo v Garaže (Cankarjeva Založba, Ljubljana 2015, spremna beseda Uroš Zupan), smo torej v prostoru, ki je nekje na pol poti do proze, vpliv poročevalca na pripovedovalca je pač nespregledljivo viden, očiten, jasen, da bolj ne bi mogel biti. Na prvo žogo, na prvo branje in ob osrečujoče pomirljivi zavesti o nujnosti razvrščanja in predalčkanja prebranega pride potem na misel le ena beseda – nostalgija, a se o tistem, kar je pripovedovano v nizu Vovkovih besedil, prav kmalu izkaže, da tako preprosta oznaka tudi ni mogoča, bilo bi nonšalantno reči, da se je avtor lotil gradnje malega mita o občutljivem posamezniku, ki meri spreminjajoč se svet okoli sebe le s tistim, kar je efemernega doživel sam, in iz tega riše zgodbo o nekem minulem času, ki bi se moral po definiciji zdeti lepši in popolnejši od zdajšnjosti.

Ne, ni tako, avtor je pravila svoje igre postavil drugače: vsega spominskega, osebnoizpovednega ne smemo brati kar tako, ampak videti v tem le indic, ki govori o splošnejših uvidih. Na to cilja tudi pisec spremnega besedila, ki bralcu prišepetava, da se opisovano življenje bere na različne načine, »včasih skoraj kot esej, ali pa kot spomin, ki ostaja spomin, ali pa kot spomin, ki po neki čarovniji prehaja v zgodbo ...«. Ta skrita čarovnija, morda še najbolj opojna v predsklepnem besedilu Klovn v testu, je tisto, kar v Garažah najbolj očara. Vovkova proza blesti, ko poskuša kar najhitreje zbežati iz avtobiografskosti.

Prijavi sovražni govor