Tiskane izdaje
»Jaz sem ta, ki se najbolje spozna na facebook. Celo moja mati me tako predstavlja gostom: To je mlajši sin Abud, ki se najbolje spozna na facebook.«
Tako se začne eden od zapisov sirskega pesnika Abuda Saida, človeka, ki je povzročil literarno revolucijo s tem, da je začel na facebooku objavljati krajše zapise, ki se kot snežne kepe kotalijo po tem družabnem omrežju in navdušujejo množice bralcev.
V teh zapisih nedefiniranega žanra, včasih so blizu aforizmu, včasih poeziji, včasih anekdoti, včasih komentarju, govori o vsem mogočem: kajenju, politiki, mami, puncah, politiki ... Tisto, kar jih dela posebne, sta žlahten črn humor in lucinost.
Še ne tako dolgo nazaj je bil Abud Said (rojen leta 1983) kovač v sirski provinci Aleppo. Spomladi leta 2011 se je začela ljudska vstaja proti režimu Bašarja al Asada in istočasno se je začela tudi osebna revolucija Abuda Saida.
Na facebooku je objavil zapis: »Jaz sem najpamentnejši človek na facebooku.« Ta cinična provokacija je imela zanimivo posledico: Abud je postal »fejmič«, zvezda facebooka. S svojimi nadaljnimi objavami na facebooku je ustvaril literarni dokument o svojem življenju, za katerega si je prislužil oznako »sirski Bukovski«. Od novembra 2013 živi v Nemčiji kot politični azilant. Izdal je dve knjigi, ena od njih nosi naslov Najpametnejši človek na facebooku.
Libanonski časopis je zapisal, da »Če greste na facebook in ne spoznate Abuda Saida, je tako, kot če bi šli v Pariz in ne bi videli Eiffelove stolpa.«
V Siriji ste delali kot kovač. Ste imeli kakršnekoli literarne ambicije?
Ne, nobenih. Tudi bral nisem veliko. Naj se malo pošalim: šele potem, ko sem postal pisatelj, sem pomislil, da bi postal pisatelj.
Kdaj ste odprli facebook profil?
Ne vem natančno kdaj, leta 2009 pa sem na njem začel bolj pogosto objavljati. V obdobju vstaje proti Bašarju al Asadu je facebook postal izjemno pomembno komunikacijsko orodje. Bil je najlažja pot do informacij o tem, kaj se dogaja.
In kako se je širila vaša internetna slava?
Moje objave so dobile velik odmev, ko sem začel objavljati razne ironične zapise, kot je zapis Jaz sem najpametnejši človek na facebooku. To izjavo sem objavil znova in znova, vsak dan. Ljudje so spraševali, zakaj to pišem, bili jezni name, se odrekli facebook prijateljstvu z mano, dobil pa sem tudi mnogo novih prijateljev.
In kako ste postali znani na Zahodu?
K temu je največ pripomogla Sandra Hetzl. Moji zapisi so pritegnili Sandrino pozornost in odločila se je, da jih prevede v nemščino. Potem me je spraševala, ali naj poskuša poiskati v založnika za prevod, a mene zadeva ni zanimala.
Živel sem v severni Siriji, granate so padale vsevprek in literarna slava ni prva stvar, ki človeka v takem položaju zanima. Potem so nekatere tekste objavili v nemških časopisih, imeli so branja ... O vsem tem me je Sandra Hetzl obveščala, a nisem zadeve jemal resno.
Šele ko je našla založnika, ki je hotel tekste izdati v knjigi, sem videl, da se res nekaj dogaja. Potem so o knjigi veliko pisali v medijih, izdali so še eno mojo knjigo, narejena je bila gledališka predstava po prvi knjigi, eden od filmarjev bi rad posnel film po drugi knjigi, znani časopisi so me hoteli za kolumnista in tako naprej.
Kdaj pa je literarna kritika priznala, da gre za literaturo, umetnost?
Niti v Siriji niti v Nemčiji ne pripadam literarnim krogom. Priznanje s te strani je prišlo počasi, in tudi za to gre zahvala facebooku. Objavam so začeli slediti intelektualci najprej v Siriji, Turčiji in Libanonu, potem pa tudi drugje.
Kot sem prebrala v eni od vaših objav, eden od vaših bratov ni navdušen nad tem, kar počnete?
Bratje so bili presenečeni, ko so slišali, da pišem. Zdelo se jim je nemogoče. Toda sedaj z denarjem, ki ga zaslužim, družini pomagam, vsaka dva meseca jih tudi obiščem. Vsi so v Turčiji. Sedaj razumejo, da je moje pisanje dobro tudi zanje.
In kako komentirate dogajanje v Siriji?
Tako kot vi dobivam informacije preko medijev, nič več kot vi ne vem. Moje mnenje je, da je situacija zelo zapletena, težko rešljiva.
Bi se vrnili tja, če bi zadeve umirile?
V Nemčijo nisem prišel kot begunec, temveč zato, ker se hotel doživeti Evropo. Zato tudi odgovor o možnem povratku ni tako preprost.
Ste kdaj pomislili, da bi pisali v nemščini?
Najprej bi se je moral naučiti. Za zdaj znam v nemščini naročiti kavo in si kupiti cigarete. Mogoče bom čez deset let znal kaj napisati v nemščini.
Je facebook prihodnost literature?
Tega ne morem reči, ker v resnici ne poznam veliko pisateljev, še posebej evropskih, ki bi ga uporabljali za objavljanje svojih del. Najlepše pri objavljanju na facebooku je to, da imaš neposredno povezavo z ljudmi, publiko, da takoj dobiš komentarje, lajke itd. Mene v resnici ne zanima literarna elita, zanimajo me običajni ljudje in zanje tudi pišem. Povsem vseeno mi je, kaj o mojem pisanju mislijo znani pisatelji, zanimajo me moji prijatelji na facebooku.
Pravijo, da je vaš pristop k literaturi revolucionaren.
Morda je res, ampak moj namen ni bil delati revolucije. To se je zgodilo spontano.
