Ai Weiwei, oporečnik tudi v oporečništvu

Berlin – Petnajsti Mednarodni literarni festival se v nemški prestolnici prav začne šele prihodnji teden, v sredo pa sta v berlinski filharmoniji že nastopila znana kitajska umetnika in oporečnika Ai Weiwei in Liao Yiwu. Devetnajstega septembra bo nemški prevod svoje knjige To noč sem jo videl predstavil tudi slovenski pisatelj Drago Jančar.

V berlinski filharmoniji je med poslušalci tudi nemška Nobelova nagrajenka za književnost Herta Müller, nastopa pa več pomembnih kitajskih avtorjev in oporečnikov, zato bi lahko Ai Weiwei, če bi hotel, odmevno kritiziral svojo domovino. Ustvarjalec odmevne lanske razstave v berlinski galeriji Martin Gropius Bau, ki se je sam ni smel udeležiti, pa ohranja razdaljo do kitajskega režima, a se kljub temu noče predstavljati le kot oporečnik. Ai Weiweija so poleti končno pustili potovati v tujino in bo gostujoči profesor na berlinski univerzi za umetnost.

Brezkompromisni kritik domovine

Ob aretaciji vrste odvetnikov v njegovi domovini je v intervjuju za časopis Die Zeit celo dejal, da zaprtje enega ali dveh ljudi ni velika stvar. V filharmoniji je pojasnil, da na Kitajskem po letu 1949 vedno znova potekajo politične kampanje, v nasprotju s kulturno revolucijo, med katero so ubili milijone, pa ima Kitajska zdaj vsaj pravosodni sistem, pa čeprav še vedno ni mogoče govoriti o pravni državi. Kakšnih 1400 poslušalcev na trenutke ni vedelo, kaj naj si pravzaprav mislijo, sem ter tja je bil videti osupel celo izpraševalec Liao Yiwu, kitajski pisatelj, pesnik, glasbenik in novinar v berlinskem izgnanstvu, ki je znan po svoji brezkompromisni kritiki domovine. Sin uradno protirevolucionarnih staršev je moral zaradi svoje kritične poezije tudi sam v zapor, kjer je zaradi mučenja večkrat poskusil končati svoje življenje, po izpustitvi pa je nekaj čas živel kot brezdomec.

Liao Yiwu, ki po pobegu iz Kitajske živi v Berlinu, je v sredinem nastopu prebral pesem zaprtega kolega Li Bifenga o kitajski zimi, Ai Weiwei pa je raje razmišljal o subjektivnem doživljanju svobode, pa čeprav je obžaloval tudi oviranje inovativnosti in ustvarjalnosti sredi cenzure in pomanjkanja svobode izražanja. Umetnik, ki ga je oblast leta 2011 za 81 dni zaprla brez vsakega obvestila javnosti in domačim, je tudi povedal, da je po julijskem prihodu v Nemčijo mirnejši in bolj premišljen. »Berlin je kot ptica, ki dobiva nova in nova peresa, mladi z vseh koncev sveta se priseljujejo sem, lokali odpirajo svoja vrata,« v intervjuju nemško prestolnico primerja s prestolnico svoje države. »Rad imam mesta, ki postanejo malo zanemarjena, ki dajejo občutek prostora in nevarnosti. Peking je povsem drugačen, politično je enoznačen, zato življenje poteka le v družinah. Javnega življenja ni, materialni standard se je dvignil, a je svoboda omejena le na potrošnjo in zabavo. To ni zelo uravnotežen in zdrav način življenja.«

Ai Weiwei in Liao Yiwu sta samo dva od več kot dvesto avtorjev, ki bodo od sredine prihodnjega tedna v okviru Mednarodnega literarnega festivala v nemški prestolnici predstavljali svoja dela. Med njimi bo tudi slovenski pisatelj Drago Jančar, ki bo berlinski javnosti predstavil nemški prevod svoje knjige To noč sem jo videl. Slovenskega pisatelja smo po telefonu ujeli tik pred odhodom v Brazilijo na predstavitev prevoda romana Posmehljivo poželenje, roman To noč sem jo videl pa bo po Berlinu predstavil še na Dunaju, v Salzburgu, Celovcu, Gradcu in novembra tudi v Münchnu, kjer bo razpravo vodil intendant uglednega münchenskega Residenztheatra in koroški Slovenec Martin Kušej.

Jančarja z zanimanjem pričakujejo

Kakšno razpravo Jančar pričakuje v Berlinu? »Eden od junakov je častnik nemške okupacijske vojske,« je povedal. »Verjetno bo nekaj političnega konteksta, tudi drugih pogledov na drugo svetovno vojno, a upam, da bo literarni vidik prevladal.« »Jančarjeva književna prefinjenost je pripovedovanje zgodbe z zornega kota petih oseb, tudi iz Bavarske izvirajočega nacističnega zdravnika,« so ob izidu nemškega prevoda Jančarjeve mojstrovine zapisali pri avstrijskem časopisu Die Presse. »In tako roman To noč sem jo videl – in v tem je tudi njegova veličina – presega slovenske razmere in se dotika našega lastnega zgodovinskega samorazumevanja, na primer tedaj, ko v srednji Evropi govorimo o politiki. Bralcu pokaže, kako katastrofalne posledice imajo lahko avtoritarni vzgojni vzorci in male strahopetnosti.«