Aktualna tema, ki se napaja pri staroperzijskem epu

Osrednja tema desetega romana slovitega turškega pisatelja Orhana Pamuka Rdečelaska je odnos med očeti in sinovi.

tor, 09.05.2017, 10:00
Pamukove knjige v slovenščini

Bela trdnjava (2005)

Sneg (2006)

Ime mi je rdeča (2006)

Istanbul: spomini na mesto (2007)

Črna knjiga (2009)

Muzej nedolžnosti (2011)

Tiha hiša (2015)

Naivni in sentimentalni romanopisec (2015)

Rdečelasko, deseti roman Orhana Pamuka, dobivamo slovenski bralci zelo hitro. Medtem ko marsikateri prevod svetovne uspešnice dobimo z več(deset)letno zamudo, sta tokrat prevajalka Erna Pačnik Felek in založba Sanje prehiteli­ celo prevod v angleščino, ki je napovedan šele za letošnji avgust.

Nobelovec, turški pisatelj Orhan Pamuk svetovnega slovesa, vedno znova pritegne neturškega bralca kot pripovedovalec zgodb, kakršnih smo z Orienta navajeni že iz časov zgodb iz Tisoč in ene noči. Tokrat gre za zgodbo o kopanju vodnjaka oziroma o mojstru kopaču in njegovem vajencu, ki zaman iščeta vodo na pusti zemlji. Hkrati je to roman, ki raziskuje globine duše – v evropski tradiciji voltairovske conte philosophique, filozofske pripovedi.

Zgodba se dogaja sredi osemdesetih let, ko mojster Mahmut in njegov vajenec na starodaven način – s krampom, vedrom in vitlom – kopljeta vodnjak na obrobju Istanbula. Ko se mučita s težaškim delom v poletni vročini, ne da bi našla vodo, se med njima razvije odnos kot med očetom in sinom, ki ga do takrat ni poznal ne revni ostareli samec ne šestnajstletni dijak, čigar oče je zapustil družino. Toda v najstnikovem odraščanju ima še večjo vlogo rdečelasa igralka potujočega gledališča. Poletje se konča z ekstatično prvo spolno izkušnjo, a hip zatem se mojstru v vodnjaku pripeti huda nesreča, ki jo povzroči vajenčeva raztresenost. Namesto da bi pogledal, ali je mojster še živ, mladenič v paniki zbeži v Istanbul. Šele trideset let kasneje bo izvedel, ali je zakrivil mojstrovo smrt, pa tudi to, kdo je skrivnostna rdečelaska.

Očetje in sinovi

To je torej zgodba o družinskih vezeh in odraščanju, seveda tudi ljubezenska zgodba, ne nazadnje tudi kriminalka, saj se konča z umorom. Toda osrednja tema je odnos med očeti in sinovi. Orhan Pamuk je segel po navdih v temelje dveh civilizacij, dva temeljna tragična mita Zahoda in Vzhoda: Sofoklejevo tragedijo Kralj Ojdip (zgodba o tem, kako sin nevede ubije očeta) in perzijski ep iz 10. stoletja Šahname (Knjiga kraljev) pesnika Ferdusija (zgodba o Rostamu in Sohrabu, ki govori o tem, kako oče nevede ubije sina).

Rdečelaska je seveda usodna ženska v zgodbi. V prvem delu pripovedi v glavnem junaku vzbudi prvo zaljubljenost in prvo strast, trideset let kasneje pa se znova usodno pojavi v junakovem življenju. V zadnjem poglavju spregovori sama zase, kar je skladno s pisateljevo navado, ki jo je razkril v nekem intervjuju, da si – kot šolani arhitekt – pred vsakim pisanjem romana naredi natančen načrt pisanja, le zadnje poglavje nastane v ustvarjalnem zamahu, ko ni nič več načrtovano.

Most med Turčijo in Evropo

Vsaka knjiga zdaj 64-letnega pisatelja je presenečenje. Zabavno je, izziv je eksperimentirati s formo in stilom, z jezikom in razpoloženjem, in o vsaki knjigi razmišljam drugače, je povedal Pamuk v interv­juju za Paris Review.

V istem intervjuju je tudi pripomnil, da ga mednarodna javnost vidi bolj turškega, kot dejansko je. Kot otroka, ki je odraščal v premožni podjetniški družini (sčasoma je sicer obubožala), so ga izobraževali v evropskem duhu. Tudi njegovi literarni zgledi izvirajo iz zahodne kulture, učil se je ob branju Virginie Woolf, Williama Faulknerja, pa Prousta in Nabokova. Hkrati ves čas obilno črpa iz tradicije otomanskega imperija, dogajanje pa vedno znova postavi v Istanbul.

»Istanbul je iz mene naredil to, kar sem,« je v intervjuju za Sobotno prilogo leta 2004 povedal spraševalcu Branku Sobanu. »Zato bom nenehno njegov dolžnik. Zaradi tega seveda ne bom romantično vzklikal: Ljubim te! Toda dejstvo je, da se je prav tu začela moja literarna pot. Zato moje zgodbe, moji romani, vsa moja literatura govorijo tako rekoč le o Istanbulu.« In še: »Pripadam temu mestu. In skorajda vse moje knjige govorijo prav o njegovih barvah, vratolomni zgodovini, neverjetnih intrigah, o neskončnih plasteh čarobnih skrivnosti, ki so sobivale s ­sodobnostjo.«

Tudi v Rdečelaski so premiki junaka po Istanbulu tako natanko opisani, da si jih lahko ogledamo na Googlovem zemljevidu: že na prvi strani je zapisano, da je z materjo živel na obronku Beşiktaşa, nato sta se preselila v Gebze … in tako naprej. Kopanje vodnjaka se sicer dogaja zunaj mesta, v mestecu Öngören, ki pa se zaradi nagle urbanizacije vse bolj približuje ­Istanbulu.

Navdih srednjeveške Perzije

Še bolj je Rdečelaska plod neke druge avtorjeve navade, da namreč venomer brska po zgodovinskih knjigah in uporablja stare literarne prijeme. Tokrat je v iskanju navdiha, kot omenjeno, segel daleč proč od Istanbula in otomanske pesniške tradicije, vse do srednjeveškega perzijskega pesnika Ferdusija in Knjige kraljev. Toda ta preskok se zdi nenavaden le nepoučenemu zahodnemu bralcu. Pisatelj je v omenjenem intervjuju za Sobotno prilogo razložil, da je pri tridesetih letih začel študirati klasično islamsko sufistično literaturo.

Sredi osemdesetih let, ko se je v ZDA resneje spogledoval s postmodernističnimi teorijami in vsem, kar so prinašale, je nenadoma odkril, da je islamsko preteklost Turčije vendarle mogoče presojati in ocenjevati tudi nereligiozno, čisto literarno. »In to vračanje v zgodovino se mi je takrat zdelo nujno potrebno. Zaradi (samo)spraševanja in iskanja samega sebe. Vpliv ameriške kulture, literature in Hollywooda je namreč postajal tako močan, da si se preprosto moral upreti. Z iskanjem lastne ­identitete.«

V Rdečelaski je tragedija Rostama in Sohraba rdeča nit zgodbe. Potem ko jo je kot mladenič prvič podoživel v potujočem gledališču njegove usodne rdečelaske, je kot odrasel moški, uspešen poslovnež, vrsto let raziskoval to temo. Bral je knjige o očetih, ki so umorili svojega sina, in sinovih, ki so umorili svojega očeta, v evropskih in svetovnih muzejih si je ogledoval slike in knjige, ki se nanašajo na to temo. To si bralec lahko razloži tudi v smislu, da ga je ta tema zasledovala vse življenje, ker je bila to njegova neizogibna usoda.

Prijavi sovražni govor