Tiskane izdaje
Danski avtor bosansko-hercegovskega porekla in podobne ne ravno preproste nacionalne definicije se držijo pisatelja Alena Meškovića. Pri nas je gostoval v okviru festivala Bralnice pod slamnikom, predstavljal pa je pravkar preveden roman Ukulele jam, v katerem spremljamo zgodbo mladega begunca Mikija v devetdesetih na Hrvaškem.
Kljub sivi begunski stvarnosti se Miki trudi biti predvsem najstnik: druži se s prijatelji, sanjari o puncah in seksu, posluša heavy metal, pije bambuse in počne stvari, ki so jih počeli najstniki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Seveda je vojna vihra naredila svoje: izginil je njegov brat Neno, oče in mati sta depresivna, družina je potisnjena v revščino in na socialno dno, hrvaška oblast jih diskriminira, njegovi prijatelji drug za drugim odhajajo na Švedsko.
V retrospektivnih poglavjih se Miki vrača tudi v Bosno in podoživlja vojno. Ukulele jam je v bistvu najstniški roman. Napisan je preprosto, a je vanj spretno vpleten socialni komentar, odlikuje pa ga tudi balkanski humor. Doživel je velik uspeh na Danskem, preveden je že v tri jezike, pripravljajo pa se tudi novi prevodi ter gledališka in filmska adaptacija.
Gre za zgodbo, ki je zelo podobna Meškovićevi življenjski zgodbi. Leta 1992 so namreč četniki pregnali njegovo družino iz rodne Dervente. Začasno zatočišče so našli v begunskem centru v Banjolah blizu Pulja. Tam je Alen Mešković preživel nekaj časa vkleščen med svoje bosansko in še nedefinirano novo življenje, ki je potem postalo predvsem dansko življenje.
Na Danskem je magistriral iz moderne kulture in komuniciranja ter začel pisati poezijo v danščini. Sledil je romaneskni prvenec Ukulele jam, ki ga je v slovenščino prevedel Damijan Šinigoj, izšel pa je pri založbi Miš, ki je tudi organizatorka festivala Bralnice pod slamnikom.
V Sloveniji niste tujec, tu imate sorodnike.
V Sloveniji živi cela kolonija Meškovićev. Tu že od sedemdesetih živita moja dva strica, tako da imam otroške spomine z Obale, ker smo ju poleti obiskovali. V Kopru zdaj živi sestra z družino. Z družino sem kot begunec leta 1992 živel v Sloveniji, mama in oče še veliko dlje kot jaz, in tu je moja mama umrla leta 1997, pokopana je v Kopru.
Sta vas v življenju najbolj definirali izkušnji vojne in begunstva?
Mislim da. Tudi ko poslušam sonarodnjake, vidim, da je Ukulele jam generacijska zgodba. Vojna je ustvarila nekakšen okvir, v katerem se odvijajo naše zlomljene narative. To je bila travmatična izkušnja, ki je ostala z nami.
Roman ste dolgo poskušali napisati. Zakaj vam je uspelo šele v drugem poskusu?
Na Dansko sem odšel leta 1994, vsega sedemnajstleten, zapustil sem vse, kar sem poznal, in se podal v neznano. O življenju v Pulju, ko sem bil kot begunec ujet nekje vmes, sem veliko razmišljal. Po letu in pol življenja na Danskem sem poskušal napisati to zgodbo v bosanščini, pisal sem avtobiografsko, a je bilo vse skupaj še preveč surovo, blizu, živo, tako da sem po nekaj straneh odnehal.
Kasneje sem začel pisati v danščini, leta 2009 sem objavil prvo zbirko poezije, ki je bila zelo dobro sprejeta. Urednica me je vprašala, kaj bom zdaj, in rekel sem ji, da bi rad napisal roman o begunskem centru v devetdesetih na Hrvaškem.
V letu in pol sem ga res napisal.
Pišete drugače, ker pišete
Kako ste v danščini ubesedili bosanski humor? Se vem ni pokazala kot povsem neadekvatna za ta namen?
Tu je bilo kar nekaj težav. Balkanski humor je zelo poseben, radi pretiravamo in razumemo zadeve kot pretiravanje. Danci pa stvari jemljejo veliko bolj dobesedno. Mi vemo, da če rečeš: 'Tisočkrat sem ti rekel, da nehaj,' se zadeva v resnici ni zgodila tisočkrat, temveč samo petkrat. Poleg tega smo Balkanci pri šalah zelo vulgarni, česar Danci ne sprejemajo dobro. Tudi prevajalec romana v nemščino je imel veliko težav, marsikaj je bilo neprevedljivo.
Slovenski prevajalec pa najbrž ni imel težav, bosanski humor nam je blizu.
Težav najbrž ni bilo tudi zato, ker je bil slovenski prevod narejen na podlagi hrvaškega prevoda, ki sem ga avtoriziral, nekatere stvari spremenil in jim dal pravo barvo, tudi humor sem zastavil tako, kot je treba, po bosansko.
Slišim, da vas govorjenje o skandinavsko-balkanskih kulturnih razlikah že malce utruja, a vseeno: je res, da Dancem manjka nekaj balkanskega anarhizma, Bosancem pa danske urejenosti?
Mislim, da je res tako. V Bosni je veliko vsebine, a je povsem brez okvira, forme, v Skandinaviji pa je veliko okvira ali forme, a je brez vsebine. To lahko na literaturo prevedemo tako: Skandinavci so izjemni obrtniški mojstri pisanja, denimo pisanja kriminalk, Bosanci pa imamo življenja, iz katerih bi lahko napisali neskončno veliko izjemnih romanov. Skandinavski pisatelji so izjemno profesionalni in formalno zanesljivi, a v likih ne začutim človeka, njegove bolečine in humorja.
Kaj od Bosne je ostalo v vas?
Za hrvaške Novosti sem napisal esej Reci Bosanac i šuti, v katerem govorim, kako sem se po dolgih letih vrnil v tisto malo istrsko letovišče, kjer sem dve leti in pol živel v begunskem centru. Govorim o svoji identiteti, o tem, kdo sem. Zapišem, v polšali, da se najpogosteje počutim kot črtica v frazi Danec-Bosanec. Po genih in poreklu sem Bosanec, a ker že tako dolgo živim v tujini, sem mentalno tudi Danec.
Bosna se je od mene odtujila, ni več tisto, kar je bila leta 1992, ko sem jo bil prisiljen zapustiti. Toda Bosna je tudi diaspora, Bosna je tudi jezik. To dvoje živi z mano. Bosanec bom ne glede na vse. Še najmanj sem Bosanec, ko sem v Bosni, takrat se zbudi Danec v meni. Takrat mi gredo mnoge stvari na živce, denimo smeti, ki ležijo vsenaokrog, vlaki, ki zamujajo, nepokošena trava, vsesplošen nered. Tudi Danska me je formirala, saj sem tu hodil v šolo, tu živim.
Bo roman Ukulele jam kmalu dobil nadaljevanje?
Ukulele jam ima odprt konec, kliče po nadaljevanju. Nov roman, ki ga pišem, ima isti osrednji lik, Mikija, sledim mu v njegovem danskem življenju. Izšel bo drugo leto, kaj več o vsebini pa nočem izdati.
Kaj imate skupnega s pisci, kot so Aleksandar Hemon, Andrej Nikolaidis, Miljenko Jergović, vsi so bosanski pisatelji na začasnem delu v tujini?
Ne bi ravno rekel, da imam z Jergovićem in Nikolaidisom kaj skupnega. Prej z Bekimom Serjanovićem in Aleksandrom Hemonom, gre za določene skupne teme. Ko sem ju bral, me je strašno razjezilo, ker sta že napisala določene stvari, ki sem jih hotel napisati tudi sam. Pišemo o enakih izkušnjah. Vsi smo tujci v okoljih, kjer živimo. Sicer pa se mora pisatelj počutiti nekoliko tujca, nekoliko odmaknjenega, če hoče pisati. Pisatelj je vedno tako ali drugače outsider.
Še poslušate heavy metal, tako kot vaš junak v knjigi?
K heavy metalu sem se vrnil, ko sem pisal Ukulele jam. Glasba je za ta roman zelo pomembna, omenjam kar šestdeset pesmi, roman ima nekakšen svoj soundtrack. Ugotovil sem, da so nekateri heavy metal komadi zares dobri, še vedno so mi všeč.
Se kdaj vračate v rodno Dervento? Kako je zdaj tam?
Prvič sem se vrnil leta 2001, ko se je vrnil tudi oče, ki zdaj tam živi. Med vojno je bilo mesto popolnoma porušeno, v naši hiši pa so se naselili srbski begunci. Po vojni se je mesto povsem spremenilo, tam živijo ljudje, ki jih ne poznam, mesto je polprazno. Če v Bosni ne bi živel moj oče, se vanjo ne bi vračal. Bosna je okužena z nacionalizmom treh vrst, popolnoma je prežeta z njim, to mi jemlje voljo, da bi se vračal tja. Vojna v resnici še vedno traja, le z drugačnimi sredstvi.
Ste Dansko vzljubili?
Predvsem København. To je mesto, ki sem si ga izbral, v katerem se dobro počutim, to je moj kontekst. Če bi hotel bolj natančno odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni København, bi ga moral za nekaj časa zapustiti, da bi zares razumel svoj odnos do tega mesta.
