Tiskane izdaje
Aleš,
prižgem namizno svetilko. V poltemi utripa vame beli računalniški zaslon. Poiščem ploščo armenskega mojstra duduka. Na tem svetu ne bom žalosten. Dolgo, zelo dolgo samo stoji na polici. Ampak vedno je tam. Kakor nekakšen opomin, da nas življenje zaznamuje, kot sta zaznamovana obraza žensk, ki mi z ovitka gledata naravnost v oči. Vendar tudi kot dokaz, da globoka bolečina zmore ustvariti nezemeljsko lepoto.
Tudi če bi hotel, ne bi mogel pisati v preteklem času. Kajti vselej si, Aleš, saj to sam najbolje veš!
Vselej je tu pozno nočno zatočišče v brezimni moščanski garsonjeri. Glas Cheta Bakerja se prebija skozi soparo, ki se dviga iz čaja in morda še iz česa močnejšega, prebija se skozi goščo besed, ki mu stoji nasproti in mu skoraj ne pusti dihati, kaj šele peti, le tu in tam se sploh zmenimo zanj, kajti z besedami zarisujemo novi svet, dajemo mu vse jasnejše obrise, kartiramo ga in si ga prilaščamo. Pesniški svet. Idealni svet. V katerem so božanstva Rilke, Borges, Kavafis, Mandelštam in Miłosz. Ali morda še bolj Jenko, Kocbek, Strniša, Zajc, Šalamun. Svet, v katerem hočemo postati božanstva tudi mi.
Vselej je tu južno nebo, ki se pne nad Buenos Airesom, Mendozo in slapovi Iguazú, vselej rojstni dan v obmejnem brazilskem mestecu najbolj živopisne človeške zunanjosti, ki jo je mogoče doživeti, in v katero vstopiva skoraj kot tihotapca. Vselej konjska glava iz lapisa lazuli, in ti, ki stojiš pod zasneženimi Andi daleč v ozadju, nekje sredi skoraj brezkončnih vinogradov, bledo sonce pa neumorno vztraja nizko nad obzorjem.
Vselej so večeri v mansardi ob Topniški, v kateri je vroče ne le od razbeljenega kamina, ampak tudi od brezkončnega kresanja mnenj, od tvoje neumorne intelektualne pronicljivosti, od duhovitih pripomb in odgovorov na vprašanja, ki jih nenehno zastavlja življenje, še posebej če živiš v tako prelomnih časih. Azra nam dopoveduje, užas je moja furka, ampak tega ji ne verjamemo čisto, nič več, prihaja nov, lepši svet, vedno prihaja, samo da nikoli …
Vselej je veliko takih drobnih, skoraj nepomembnih stvari, ki poskrbijo, da ja življenje zanimivo in izzivalno, vredno spomina in žlahtne nostalgije. Recimo domovina, nekoč segajoča skoraj do Egeja, polna otokov, nepozabnih krajev in ljudi. Zlasti ljudi, ki jih ne moreš pozabiti, ki jih nočeš pozabiti, ljudi, ki jih je bridka usoda za vedno zaznamovala, vendar je hkrati dokaz, da zmore ustvariti tudi nezemeljsko lepoto.
Predvsem pa je vselej tvoja poezija. Nezemeljsko lepa, kartografsko natančna in intelektualno ostra, kot je rezilo noža na naslovnici tvoje tretje pesniške knjige Imena smrti. Na videz preprosta, na prvi pogled prozaična. Toda ko se potopiš vanjo, ko predreš povrhnjico, te začne oblivati kot valovi, utripaš v njihovem dviganju in spuščanju, ujet si v čarovni ris topografije sveta in pokrajine duha, iz katerega ni več izhoda! Niti ga ne iščeš, ker si uročen od nedosegljive pomenske polnosti besed, ker te opija bolj kot še tako žlahtno vino, ker ti ne dovoljuje drugega, kot da se docela vdaš v usodo, ki jo tke zate in za vsakega bralca posebej.
Potem za popolno potopitev zadostuje že beseda ali besedna zveza: Slovar tišine, Zamenjave, zamenjave, Minute strahu, Pod gladino, Mesto in otrok, Kako postati človek … Spremeniš se v prostovoljnega jetnika poezije, za katero si ti, Aleš, vselej, čeprav vedno z drugimi besedami, trdil, da je njen smisel, če ga sploh ima, točno v približevanju temu, česar ni mogoče izreči z besedami. In prav v tem si spretnejši od vseh, iščeš dlje, kot si drzne kdo drug, doslednejši si v iskanju in vedno znova se zdi, da si samo korak od cilja. Pa vendar hkrati šele na začetku poti!
Vselej si, Aleš! V sebi strašno prost in zrel in lep. Samo mi, to lahko dodam, bomo zveneli na frekvenci tvojega molčanja in čakali, da nam odgovoriš.
