Tiskane izdaje
Ihan je, bi lahko šaljivo, a nič pretirano, rekli, naš najboljši zdravnik (specialist in profesor klinične mikrobiologije in imunologije) med pisatelji, pa obenem naš najboljši pisatelj med zdravniki. Časovno na začetku stoji Ihan pesnik, za njim skoraj sočasno Ihan romanopisec, esejist ter kolumnist, in zatem Ihan zdravnik in znanstvenik, ki o svojem poklicnem delu piše učbenike, priročnike in poljudnoznanstvene knjige. Ob vsem tem je, ne da bi si želel fizično stopati pod medijske žaromete, kot pisec knjig in kolumn ves čas aktivni državljan – intelektualec. Skratka, pripadnik izumirajoče vrste. Knjiga Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike zato po vsebini ni prav nič naključna. Nasprotno, zdi se kot scela logična postaja njegovega angažiranega pisanja.
Če je bila njegova prva esejistična knjiga Platon pri zobozdravniku (1997) še razmeroma vsebinsko neusklajena in razpršena po različnih tematikah, je že naslednja, Deset božjih zapovedi (2002), bistveno izostrila svoj fokus. V njej je Ihan analiziral moralne podstati zahodne, krščanske civilizacije – desetih božjih zapovedi in sedem smrtnih grehov. Prve je prepoznal kot učinkovite vezi človeškega sobivanja v skupnosti, v kateri lahko posameznik najde relativno uspešno razmerje med svojo individualno avtentičnostjo na eni strani in moralno normirano družbo na drugi, druge je poistovetil z različnimi človeškimi značaji.
V Državljanskih esejih: o fiziologiji človeške moralnosti (2012), za katere je prejel Rožančevo nagrado, je vprašanje morale izostril v vprašanje morale posameznika državljana. Konkretneje – državljana Slovenije. Postregel je z morda osupljivo definicijo moralnosti kot možganskega procesorja, ki nam z občutkom »mirne vesti« napove, da nas okolica zaradi naših, čeprav tudi zelo nečednih, dejanj ne bo zavrgla. Zrcalo, ki ga je Ihan v tej knjigi nastavil Slovencem, je bilo brutalno in neusmiljeno.
Nesmrtnost v secirnici
Če bi o Državljanskih esejih lahko rekli, da predstavljajo pravo vivisekcijo morale, ta pa je za Ihana »del naše anatomije in našega funkcioniranja, je edina, ki jo imamo, in bolj ko jo poznamo, bolje jo bomo znali uporabljati za bivanje na kosu zemlje, kjer smo se rodili«, s Časom nesmrtnosti naredi še korak dlje – pred bralcem secira vprašanje človeške nesmrtnosti in s tem povezano človekovo željo, da bi mu to s pomočjo znanosti v bližnji prihodnosti tudi zares uspelo.
Ihan znanstvenik tudi ob tej temi, ki obseda človeštvo od njegovih začetkov, ostaja kot da nekako neprizadet, distanciran in trezen. Ne moralizira, v njegovem pisanju ni patetike, ki običajno spremlja razmišljanja o smrti, tej »vešči črni, misli neveseli«, kot ji je rekel Aškerc. Nasprotno. Začenja s preprostim dejstvom, obstojem ameriškega sklada za podaljševanje življenja Alcor, ustanovljenim že leta 1972 z namenom zamrzovanja in shranjevanja umrlih do časa, ko jih bo mogoče z razvitejšo medicinsko tehnologijo od današnje oživiti in pozdraviti. Takšni zamrznitvi pravimo krionika. Prva zamrznitev je bila izvedena leta 1973, ko je ustanovitelj sklada zamrznil svojega očeta. Trenutno je takole zamrznjenih nekaj več kot 130 bogatih smrtnikov.
Zatem se Ihan loti pravnih okvirov krionike, primerja jo z neke vrste pogrebno dejavnostjo, saj so postopki za zamrznitev človekovega telesa za zdaj dovoljeni, šele ko je človek zdravniško potrjeno mrtev. Temu sledita pravcata učna ura iz anatomije umiranja človeškega telesa in razgrnitev premagljivih in za zdaj še nepremagljivih težav, s katerimi se srečuje oziroma se bo srečevala znanost, ki si želi izničiti smrt. Ta del je zlasti zanimiv za v naravoslovju manj domačega bralca, saj Ihan nazorno in razumljivo razloži dosedanje znanstvene dosežke pri zamenjavi oziroma presajanju telesnih snovi, tkiv in organov (ti so naravnost fascinantni!), ki lahko že danes občutno podaljšajo posameznikovo življenje in so obenem predpogoj vsakršnega razmisleka o človekovi nesmrtnosti. Pri tem avtor seveda opozori, da z biotehnološkimi nadomestki človek ne bo samo čedalje bližje kibernetičnim organizmom (in bo potemtakem vse manj človek, kakršen je danes), ampak bo to sprožilo tudi zelo predvidljive, še zlasti pa scela nepredvidljive družbene posledice, ki človeštvu najbrž ne bodo prinesle prav srečnih dni, prej njegovo izumrtje.
Smrt kot pogoj življenja
Največji biološki »problem« ideje o nesmrtnosti je programirano staranje naših celic – staranje in umiranje namreč nista napaka našega telesa, ki jo je treba samo znati odpraviti, ampak »evolucijsko natančno programiran proces, pri katerem se pri ljudeh telesne zmožnosti nekako od 35. leta zmanjšujejo«. To pomeni, da je dolžina življenja programirana lastnost posamezne biološke vrste, ki služi njenemu optimalnemu preživetju. Ali drugače: »Umiramo točno takrat, ko se je v evoluciji pokazalo, da je za posamično biološko vrsto optimalno za njeno preživetje.« Smrt tako ni naša nepopolnost, ampak popolnost: je pogoj za življenje in preživetje naše vrste. Ta »pogoj« naj bi se pri človeku ustavil tam nekje pri sto letih.
Staranje med drugim seveda prinese degeneracijo centralnega živčevja, torej vse dementnejše možgane. Z dementnimi možgani pa vse bolj bledi zavedanje o našem lastnem obstoju. In kaj naj človek počne z nesmrtnostjo, ki se je ne zaveda? Ker fenomen zavedanja in zavesti proizvajajo možgani, logično sledi vprašanje, ali je mogoče, da bi, kot znamo danes denimo že presaditi srce, jetra ali ledvica, nekoč znali presaditi tudi zavest. Možgane? Glavo? Prav presaditev glave na drugo telo je eden osrednjih izzivov znanosti, ki išče čašo nesmrtnosti.
Če ima pri tem zahodna civilizacija skladno z maksimo »svetosti življenja« etične pomisleke in se nam zdi ideja o presaditvi glave ekscesna, obstajajo kulture, opozarja Ihan, ki pri tem nimajo zadržkov. Kitajski mikrokirurg Ren Xiaoping, ki se je raziskovalno šolal v ZDA, je z veliko podporo kitajske vlade že leta 2013 presadil glavo črne miši, ki je začela sama dihati in po uri tudi odprla oči. »Od takrat je več kot tisoč miši pod njegovim nožem dobilo novo glavo.« Oziroma glava novo telo ...
Program prijaznosti do sebe
Na tem mestu avtor nekako postavi piko in zapusti futuristično pokrajino, ki jo je danes o podaljševanju življenja zmožna predvideti znanost. V drugem delu knjige se namreč Ihan znanstvenik, ki kot da neobčutljivo predstavi dosežke znanosti na poti k človeški nesmrtnosti, prelevi v Ihana »smrtnika«, ali natančneje, najprej v Ihana zdravnika, ki nas neprizanesljivo sooči z biološkimi okviri prizadevanj za podaljšanje življenja. V tem delu predstavi nekakšen »program prijaznosti do sebe«, z uresničevanjem katerega sicer ne bomo postali nesmrtni, imeli pa več možnosti, da bomo, morda celo srečni, izpolnjeni in pomirjeni, umrli v visoki starosti. Tega Ihana že poznamo iz nekaterih njegovih drugih del.
V sklepnem delu knjige je v ospredju predvsem Ihan esejist, ki kot humanist premišljuje o fenomenu smrti, individualnem in kolektivnem strahu, vlogi mitov pri tem, vprašanju podružabljenja in kolektivizacije smrti, osebnega umiranja, raznolikosti kultur in civilizacij, zahodne demokracije ipd. Še zlasti se posveti zahodnjaškemu nadzoru skupnosti nad smrtjo: »Smrt je gotovo temeljni dogodek posameznika, vendar je kontrola smrti hkrati temeljna kohezivna snov, ki omogoča dolgoročen obstoj vsake skupnosti.« Vendar iz tega izhaja »svetost življenja«, ki je »pravzaprav družbeni tabu smrti«. Tu seveda skladno s svetopisemsko zapovedjo Ne ubijaj! ne more mimo etičnih in pravnih vprašanj o samomoru, opustitvi zdravljenja in evtanaziji. Ihan je kot zdravnik in humanist na strani posameznika, ki naj se ima vsaj ob soočenju s smrtjo, procesom, ki mu v posameznikovi zgodovini ni para, osvobojen družbene obveze po tabuiziranju smrti, pravico odločiti skladno s svojim najintimnejšim interesom.
Človeka ni brez boga
V sklepnem delu pride Ihan do boga v dobi informacijskih in genetskih tehnologij, ki same zadobivajo stvariteljske zmožnosti. Človek brez boga ni zmožen ostati človek, je prepričan Ihan, »to je sicer hipoteza, ampak kdo si jo upa zares preizkusiti, da bi jo ovrgel?« Ihan sicer priznava, da bo v prihodnosti morda informatiki uspelo izdelati biokibernetični adapter, ki bo zmožen odvesti naše možgansko zrcaljenje sebe, drugih, prostora in časa v kakšen informacijski oblak ter naše zavedanje in zrcaljenje odpeljati na zunajtelesni izlet zrcaljenja. Toda v tistem hipu bo postalo vprašanje večnega življenja irelevantno. Nesmrtnost bo namreč le še ena spletna aplikacija, dostopna vsakomur. To pa je, morda paradokslano, podobno temu, kar uči večina religij – človekovo samozavedanje, ki je neodvisno od biološkega telesa.
A dokler se to ne zgodi, krionika ni le objestnost bogatih in močnih, ampak tudi globoko človeška želja: »Gre preprosto za preizkus, da se človek dotakne večnosti v času, ki je izgubil občutek za boga.« Občutek za boga je torej ultimativni človekov občutek, zaradi katerega postane smrtnost znosna in – nesmrtna.
Čas nesmrtnosti ni brez pomanjkljivosti. Predvsem gredo na račun tega, da Ihan v tem delu odpre
Vendar te pomanjkljivosti ne zmanjšujejo atraktivnosti, izzivalnosti in aktualnosti Ihanove knjige, h kateri bi Aškerc morda dodal, Ihan pa bi se s tem strinjal: Sam imaš jo čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je – življenje tvoje! Govorijo pa o – če smo že pri smrti – umiranju poklica knjižnega urednika.
