Tiskane izdaje
Ob naboru del Andreja Rozmana Roze, ki se je s knjigo Gleda kondor avion (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, 2015) končno tudi formalno zapisal med klasike, se hitro razkrije, zakaj imamo Slovenci še v današnjosti težave s prebiranjem literarnih del kot avtobiografskih. Za prešernovsko matrico gre, seveda. Bolj ko je muza nedosegljiva, bolj naj bi bilo to literarno uspešno.
Čeprav je v Kondorjevi knjigi izpuščen ogromen del Rozmanove dramatike, je v njej mogoče najti nekaj najbolj reprezentativnih tekstov. Eden takšnih je zagotovo Passion de Pressheren, v katerem je evocirana, kot pravi Andrej Koritnik v odlični spremni besedi, ki bralca vodi skozi labirint Rozmanove avtopoetike, Prešernova pritlehnost in genialnost hkrati. Tekst je prepleten z ilustracijami Cirila Horjaka, zaradi katerih imamo občutek, da je ironiji in dekonstrukciji z Rozmanove strani pridan še dramsko-stripovski element.
V Passionu spremljamo dialog med pesnikom in njegovim mentorjem Čopom. Andrej Rozman Roza pred nami razloži znano zgodbo in jo nato ironično razdela. Prešeren je prezentiran kot nekdo, ki ima veliko raje od pisanja pesmi razmišljanje od kašnih dobrih bab, medtem ko mu Čop prigovarja, naj ne prčakuje posmrtne slave / če piše pesmi sam zarad zabave.
Poleg Prešernovega obupa, ki ga Čop v tej znani Rozmanovi igri povzdigne v vrednoto, ki producira umetnost – v umetnosti je treba dovolj trpeti, da je kvalitetna –, imamo tudi očitne komentarje na današnjost; ta se kaže ne samo prek jezika, torej ljubljanske pogovorščine, temveč v Čopovem komentarju, da ga ni toliko strah smrti kot tega, da mu bo znanje, ki si ga je s trudom nabral, pomendrala primitivna lublanska drhau.
Zdi se, kot bi poslušali Urško Sterle, pesnico mlajše generacije, ki je v nekem intervjuju dejala, da se počuti opeharjeno za življenje, ki ga nikoli ni mogla živeti. Iz Čopovih ust: K si mlad, še ne veš, kašn je svet / Študiraš zato / k hočš uspet. / Pol pa naenkrat spoznaš, / da z vsem tem, kr znaš, nimaš kej počet.
To zveni ne zgolj kot obtožba, temveč prinese s seboj zgodovinski kontekst, ki je neločljivo povezan s sedanjostjo. Andrej Rozman Roza nam kaže, da smo Slovenci kot nacija in posamezniki pristali natanko na tisti točki, od katere smo ves čas bežali.
Nezadrt, nepobožen, nesentimentalen
Že iz tega bežnega pogleda na eno izmed Rozmanovih iger, ne nazadnje se je med slovenskim občestvom zapisal predvsem kot gledališčnik (najprej kot ustanovitelj prvega pravega subkulturnega gledališča pri nas, Gledališča Ane Monro), je jasno, da je Rozmanov humor specifičen. »Tvoj odnos do našega metjeja je v primerjavi z mojim neznansko bolj sproščen: nezadrt, nepobožen, nesentimentalen, lahko bi nemara rekli celo neumetniški, zagotovo pa neumetnjakarski, a zato toliko bolj avtentičnokulturen,« je zapisal Milan Jesih leta 2012 v dopisovanju z Andrejem Rozmanom Rozo (Pogledi).
Pripisovanje Rozmanove sproščenosti duhu sedemdesetih, torej času, v katerem sta tako Rozman kot Jesih preživela mladost, je seveda legitimno, čeprav je treba dodati še tole – Rozmanova provokacija nikoli ni, in ne glede na to, kako daleč gre, samonamenska. Blaž Lukan bi dejal, da v osrčju Rozmanovega ludizma ni le posmeh, temveč je v njem skrita globoka, celo humanistična zavzetost za svet in človeka, posebej za tistega, ki izhaja iz slovenskih logov.
Rozmanov dvojni odnos do slovenstva, po eni strani prikazovanje Slovenca kot omejenega, trmoglavega, naivnega, in po drugi kot vztrajnega, pripravljenega se boriti za pravo stvar, se kaže tudi skozi jezik. Literarni teoretiki v zvezi z Rozmanom radi govorijo o tako imenovani zaničniški poeziji.
Kljub humorju Rozman ves čas evocira smrtno resno dejstvo, kot pravi pisec spremnega besedila Andrej Koritnik, da je bil jezik do pred kratkim edina prava duhovna država, v kateri so najbolj pristno živeli domorodci med Alpami in Jadranom. Purizem in omejevalna logika glede jezika sta vedno na delu in po Rozmanu vredna posmeha, toda jezik je veliko več kot to.
Rozmanova poezija, ki v Kondorjevi knjigi zaobsega precejšen delež, je dokaz, kako je mogoče biti klasik in se hkrati izmikati postavljanju v muzejsko zaprašen vakuum. Rozman si jemlje jezik, kot si ga jemlje malokdo drug v slovenski poeziji; ob tem, da vanj vnaša narečne ali slengovske besede, stilno zaznamovane besede (švoh, gora, bremza), novotvorjenke, citate, frazeološke prenovitve, svoje tekste – po Rabelaisovem priporočilu – še z velikim veseljem recitira in jih igra.
Brano delo
Tudi zaradi te dodane vrednosti je bilo h Kondorjevi knjigi smiselno pripisati, da gre za brano delo; Andrej Rozman Roza namreč svoja dela ves čas popravlja in večkratno obnavlja. Pričujoči izbor je le eden izmed možnih pogledov na več kot tri desetletja kreativnosti Andreja Rozmana Roze, je pa tudi zanimiv prikaz redakcije avtorjeve »zadnje roke«.
V tem smislu je zanimiva avtorjeva prva pesniška zbirka S smetano nad jagode iz leta 1989, v kateri najdemo že vse velike Rozmanove teme: od neusmiljenega bičanja zgodb, ki jih sama sebi pripoveduje »zavedna etnogrupa«, in parodičnega nanašanja na pretekla »velika« literarna dela do naslonitve na ljudsko motiviko.
V vsakem primeru pa je nacionalnost potrošna roba. Zanimivo je tudi, kako je Roza s tem nesentimentalnim odnosom do slovenstva, ki ga po eni strani banalizira, po drugi pa šele s postavljanjem na glavo prihaja do prave slike, že v osemdesetih predvidel naš današnji odnos do kulture, ali kot pravi nekje, škoda je, da se o tem, kakšno umetnost naš narod potrebuje in zakaj, nismo uspeli dogovoriti takrat, ko je bil čas še prijazen.
Z žanrskega vidika je v teh branih delih še najmanj zastopana proza, pa ne zato, ker bi šlo za samovoljnost (urednika ali avtorja), pač pa zato, ker je v Rozmanovem opusu proznih del še najmanj. V že citiranem pogovoru s pesniškim kolegom je avtor navrgel, da njegov ohlajeni odnos s pesniško muzo izhaja iz spoznanja, da »ima po njeni zaslugi v pesmih veliko besednih in vsebinskih, jezikovno in literarno tipičnih slovenskih iger, ki so deloma neprevedljive«.
Pesniška muza naj bi bila kriva za to, da se je ujel v ozek slovenski prostor, kot pravi, je pesniško muzo tako začel varati z njeno prozno kolegico. Ta samoironični ton, ki so ga mnogi zamenjevali s samoizpovedjo, prihaja na plan v proznem tekstu Žlahtni humorist in spremembe.
Andrej Koritnik opozarja, da so nekateri bralci prozne vložke v tem delu brali kot neposredno Rozmanovo izpoved in se niso zavedli pasti, ki jo njegova literatura postavlja pred bralca, poslušalca ali gledalca. Roza je seveda prisoten v svojih tekstih, vendar bralcu zaradi humornosti, dvoumnosti in predvsem medbesedilnosti spodmika tla pod nogami.
Priklicevanje
Aristotelova predpostavka, češ da je s tem bralcu dan »užitek v prepoznavanju«, je Rozmanu pisana na kožo; ob tem, seveda, da nam je dano prepustiti se samosvojemu veletoku, ki ga za nas ustvarja Rozman, saj menda vedno piše z mislijo na bralca.
Avtorjev register je zelo širok in variira med erotičnimi, filozofskimi, socialnopolitičnimi temami, od bralca pa je odvisno, in to je seveda mogoče zapisati zaradi Rozmanove neposrednosti, kako daleč si upa iti. Če je dovolj potrpežljiv, ga Andrej Rozman Roza, ves zakopan v preteklost, vendar predan sedanjemu trenutku, kar je verjetno posledica njegovega gledališkega metjeja, utegne presenetiti celo s katarzo.
