Tiskane izdaje
Antonio Scurati je s svojim avtobiografskim romanom Nezvesti oče (Mladinska knjiga, prevod Janko Petrovec) zbudil veliko pozornosti v svoji domovini Italiji, tudi jeze, predvsem s strani žensk. V njem opisuje par, ki pri štiridesetih dobi prvega otroka in zapade v partnersko krizo.
Medtem ko ona v nespečih nočeh skrbi za otroka in ga spolno zavrača, se njemu začno plesti nezveste misli, pa tudi upor proti temu, da se moške v tako veliki meri vpleta v rojevanje in skrb za otroke. Scurati, ki je nedavno obiskal Slovenski knjižni sejem, priznava, da je to v mnogih pogledih avtobiografska knjiga.
Protagonist romana Nezvesti oče je rahlo nenavaden: gre za kuharja, ki ima diplomo iz filozofije. Kje ste ga našli?
Knjiga je v veliki meri avtobiografska. Sam imam diplomo iz filozofije, nisem pa kuhar. Na začetku sem jo nameraval napisati kot izpoved, pripovedovalec je imel moje ime. Potem sem protagonistu iz etičnih razlogov spremenil ime, saj sem začel razmišljati, kako se bo počutila moja hči, ko bo to brala. Zato sem poiskal lik, ki mi je blizu, ni pa identičen z mano. Prišel sem do sklepa, da je poklic, ki je najbližje pisateljevanju in ki največ pove o kulturni dekadenci našega časa, poklic kuharja.
V Italiji se v zadnjih desetletjih zares veliko govori o kuhanju, okusih, gastronomiji. Kuharija je prevzela prostor, ki ga je v preteklosti imela kultura. Včasih so ljudje smisel življenja iskali v slikah, glasbi, literaturi, sedaj ga iščejo v hrani. Zato sem izbrali kuharja za glavni lik.
Toda hrana in govorjenje o hrani je značilno za Italijane že od vedno.
Pa ne v tako veliki meri. Italijani radi kuhamo in jemo že od vedno, toda v zadnjih dvajstih letih se je razvil družbeni diskurz o hrani, ki je res nenavaden. Če greš na srečanje kulturnikov, te bo najverjetneje doletelo dolgo in poglobljeno razpravljanje o tem, kaj in kje je kdo jedel. Kar je pa najbolj neverjetno, mnogo ljudi vam bo zatrdilo, da je hrana del kulture. Tudi salama in mocarela sta del kulture. To je simptom našega časa.
Od kje pa to izvira?
Problem se začne s tem, da je politika zapustila družbeno prizorišče. Velika politična pričakovanja so izginila, ostal je le surov materializem. Živimo v vakuumu, ki ga okupira razmišljanje o hrani. Nekoč so ljudje sanjali o revoluciji, sedaj sanjajo o makaronih s sirom, zapišem nekje v knjigi.
Kaj je glavni problem vašega lika? Ni pripravljen za očetovsto?
V sodobnosti noben moški nikoli ni pripravljen za očetovstvo. Moj lik ni pripravljen, moja generacija ni pripravljena. Arhetipi, ki moške pripravljajo na očetovstvo, so uničeni. Zato se mora vsak posameznik sam iznajti kot oče. Toda jaz mislim, da je moj lik v resnici dober oče, zelo se trudi. Uči se ljubiti svojega otroka z materinskim zakonom, kar počne veliko moških v zahodnem svetu.
Z materinskim zakonom?
Kot mati. Sicer se izgublja v različnih vlogah, ampak vseeno mu to uspeva. Ni pa dober mož.
Ste mnenja, da v biološkem smislu ne obstaja nič takega, kot je očetovstvo, da je očetovstvo v bistvu kulturna iznajdba.
To je dejstvo. Lahko se sicer prepiramo, ali je materinstvo biološko dana zadeva, izven disputa pa je dejstvo, da moški ne rodi otroka in da ni narejen za to, da zanj skrbi. Oče v naravi ne obstaja. Očetovstvo je kulturna iznajdba. Toda dogaja se radikalna transformacija družbenih vlog, ki jih igrata oba spola in tako je tudi moški postavljen v vlogo, da skrbi za potomstvo. V bistvu smo ena prvih generacij, ki je popolnoma vključena v vzgojo otrok.
Ste kdaj pomislili, da bi isto zgodbo povedali z ženske perspektive?
Nikakor. V romanu moj lik izrecno reče, da ne nemerava te zgodbe povedati iz ženske perspektive. Edina iskrena stvar, ki jo lahko naredi, je to, da jo pove iz lastne perspektive. Hipokrizija bi bila, če bi hotel posvojiti perspektivo nekoga drugega. To je moški pogled na rojevanje, na vzgojo otroka.
Če moški niso rojeni za rojevanje, za kaj so torej narejeni? Kaj je njihova vloga v družbi?
Zgodovinsko gledano je moški veliko vlogo v vzgoji otroka prevzel šele, ko je ta nekoliko dorasel. Takrat mu je predal družinsko tradicijo. Oče je bil nekakšen člen v prenosu med preteklostjo in prihodnostjo. Toda tradicija je izgubljena, in tu smo ter se sprašujemo, zakaj smo na svetu, kakšna je naša vloga v družbi in podobno. Smo pred novo fronto, a ne vemo natančno, kam gremo.
Rojstvo otroka je za par travma?
Zagotovo. Italija je bila nekoč zelo družinsko orientirana družba, a danes ni več tako. Trenutno imamo najnižjo nataliteto v zgodovini. Ljudje moje generacije imajo največ enega otroka, pogosto tudi nobenega, in še to, ko so stari 40 let ali več. V Milanu komaj srečaš družine z otroki. Posledično je rojstvo otroka travmatično za par, saj so ljudje vajeni skrbeti samo zase, ne pa za otroke. Statistike kažejo, da se mnogi pari po rojstvu prvega otroka ločijo.
Glede na to, da ste tudi sami imeli otroka pri 40 letih, ne morete vedeti, ali je bolj ali manj travmatično, če ga imaš pri 20 letih.
To je res, ne morem primejati. Lahko pa povem, da je nekaj žalostnega v tem, da ima tako veliko ljudi prvega otroka, ko so stari 40 let ali več. V tem je nekaj melaholičnega, nihilističnega. Izgubljeno je upanje v prihodnost.
Je rojstvo otroka tako travmatično tudi zato, ker smo prikrajšani za resnično življenje?
Natanko tako. Napisal sem esej o neizkušenosti. Zahodni svet je po drugi svetovni vojni ustvaril življenje, ki za posameznika ni bogato z izkušnjami. To se je zgodilo tudi zaradi razrasta interneta. Sovražimo ljudi, ki jih nikoli nismo srečali, ne znamo izkazovati sočutja. Izkušnja resničnega življenja postaja manjša in manjša. Ko se ti rodi otrok, si končno soočen z resničnim življenjem, kar te pretrese do dna.
