Apokalipsa kdaj? Zdaj!

Marcel Štefančič, jr., ki piše hitreje, kot mnogi berejo in govorijo, stopnjuje formo. O Črni knjigi kapitalizma, njegovi »jubilejni« osemdeseti knjigi, je brez težav mogoče reči, da je njegovo temeljno delo, v katerem natančno, eruditsko, brezkompromisno in z veliko mero ironije sooči dve ključni ideologiji 20. stoletja – kapitalizem in komunizem.

Končni rezultat – podaljški spopada, ki to nikoli ni bil, saj simbioza zla ne bi mogla biti bolj simbiotična, potekajo v 21. stoletju – je srhljiv. Meri se v truplih, ekološkem opustošenju, mučenju, izničevanju človekovih pravic, nasilju kot takem, milijonih ljudi na begu, jedrskem sevanju, brezupu, tehnološki noriji in stopnjujoči se lokalni in globalni demenci. Toda slonokoščeni stolpi vseh vrst in oblik, moderni slavoloki posamičnih zmag in kolektivnih porazov, bodo rasli še naprej. Bolj kot kadarkoli. Tudi v nebo. Dobesedno. Zmanjkuje prostora. In tudi časa ni več dovolj. Apokalipsa kdaj? Zdaj.

Vizija jutra … noči, ki je pred nami

Marcel Štefančič, jr., hišni avtor založbe UMco, ki kljub svoji majhnosti serijsko »proizvaja« in prevaja temeljna (ne le) humanistična dela našega časa, v Črni knjigi kapitalizma (in komunizma) obračuna s celotnim 20. stoletjem, ki je iz 21. stoletja vnaprej ustvarilo skrajno toksično komunalno deponijo propadlih političnih in ekonomskih praks, ki jim je, v boju za preživetje, uspelo »izumiti« najbolj toksično mešanico izmed vseh oblik vodenja držav, gospodarstev in ljudi. Mešanico, ki se človekovim pravicam – in vsem drugim bolj ali manj ekonomsko oportunističnim in ne samim po sebi humanističnim pridobitvam 20. stoletja – reži naravnost v indoktrinirano šokiran obraz, ki ni sposoben niti ene same resne grimase več.

Kapitalizem – še posebej v dekadentni neoliberalni inačici – in komunizem sta bila (so)ustvarjena drug za drugega. Ko sta skupaj legla v posteljo, vzburjena do skrajnosti, se je pokazalo, da sta brat in sestra. Rodil se je (post)ideološki mutant uničujoče moči. Kitajska. Rusija. Turčija. Katar. Združene države še danes, Evropa najkasneje pojutrišnjem. »Države« korporacije. Avantgarda. Konec iluzij, sramu in občutka krivde. Brez – razen morda islamskega fundamentalizma in dementnih verskih kultov vseh vrst – otipljivega nasprotnika. Pred štirimi leti sem v Šanghaju spremljal predstavitev projekta največjega kitajskega mesta v (zelo bližnji) prihodnosti. Vse se je svetilo, arhitektura je bila futuristična in osupljiva, tehnologija je (po)segala onkraj dojemljivega. Le ljudi ni bilo nikjer. Enega samega človeka ne. Nekje je z neonskimi črkami pisalo: »Prihodnost je zdaj!«

Ko Marcel piše o Združenih državah Amerike, piše o nekdanji Sovjetski zvezi. Ko piše o nekdanji Sovjetski zvezi, piše o Združenih državah Amerike. Ko piše o komunizmu, piše o kapitalizmu. Ko piše o kapitalizmu, piše o komunizmu. »Amerika je hkrati predzgodovinska, postzgodovinska in zunaj­zgodovinska. Hkrati je videti kot utopična preteklost Evrope in kot antiutopična prihodnost Evrope. In hkrati nastopa kot koncept, ki se ne meni za empirijo in lastno protislovnost, kot nekaj, kar je izposojeno od prihodnosti, kot nekaj, kar se šele bo zgodilo, in kot performativna napoved svoje lastne preteklosti. Tako kot je bil komunizem zadolžen svoji lastni prihodnosti, je tudi Amerika stalno zadolžena svoji lastni prihodnosti,« v srčiko vedno znova udari Štefančič, jr.

Konec zgodovine 2.0?

Marcelova vizija jutra … noči, ki je pred nami: »Na novi Noetovi barki, ki naj bi v marsovske kolonije, podobne pionirskim kolonijam divjega zahoda, spravila milijon ljudi, je torej predviden prostor le za elite. Le za tiste, ki si smrti ne zaslužijo, le za tiste, ki si zaslužijo nesmrtnost – še posebej za bogograditelje iz Silicijeve doline. Vsi drugi bodo prepuščeni smrti – ekonomski neenakosti, revščini, brezposelnosti, veliki lakoti, še večji čistki, terorju,« v zaključku Črne knjige kapitalizma, v nekakšni viziji dneva pojutrišnjem neprizanesljivo, a neovrgljivo, piše Marcel Štefančič, jr. In dodaja: »Veliko mrtvih bo potrebnih, veliko terorja bo potrebnega, da bodo silicijski bogograditelji ustvarili večnega, nesmrtnega človeka. Kot v Stalinovi Rusiji. In v nekem smislu so vsi drugi že umrli, da bi lahko nastal nov, jeklen, transhuman človek, imun za smrt.«

A do sem, do točke brez povratka, a hkrati točke dokončne osvoboditve elit, je bilo treba priti. Po dolgi poti in s trdim delom ter … holističnim pristopom, ki je vseboval in/ali povzročil genocid, etnično čiščenje, jedrske katastrofe, dve svetovni vojni (in nekaj ducatov lokalnih, regionalnih in kontinentalnih), podnebne spremembe, uničenje planeta, silovite manipulacije, vrhunske propagandne (u)stroje, eksplozijo farmacije, orožarski eldorado, religijske koncepte in ideološki tobogan za telebane, analgetik obče človeške neumnosti in naivnosti. Marcel se sprašuje, kako lahko tako veliko deželo – dejansko pa ves svet – v šahu (v šah matu) drži tako malo ljudi. »Trik je v tem,« strne s pomočjo Emme Goldman, »da ljudi zastrašiš in izstradaš – takšni ljudje ne morejo nuditi odpora«. Njene besede iz tridesetih let prejšnjega stoletja – ogledala današnjega časa – Štefančič preslika s svojo značilno tukaj-in-zdaj metodologijo: »Neoliberalne politike so del prebivalstva izstradale, vse ostale pa so prestrašile. Taki ljudje ne morejo nuditi odpora. Kapitalizem temelji na psihološkem triku – tako kot komunizem.«

Neverjetna intelektualna kondicija

Črna knjiga kapitalizma ni lahko in hitro branje. Te knjige, ki bi morala postati nujno učno gradivo na vseh humanističnih fakultetah in vsaj približno zahtevnih gimnazijah, namreč ni mogoče brati počez in površno. Drugače visokemu ritmu in tempu, polnem presunljivih podatkov, statistik, asociacij, primerjav in povezav, preprosto ni mogoče slediti. Marcelova »ultramaratonska« intelektualna kondicija zahteva vsaj maratonsko kondicijo bralca. Bistveno boljšo kondicijo in močnejšo osredotočenost, kot jo – kljub lucidnosti – zahtevajo revijalni eseji ali nekatera krajša in precej lažje prebavljiva dela enega vodilnih slovenskih javno angažiranih intelektualcev, te izumirajoče vrste, ki ogroža sama sebe – in s seboj vred tudi družbo.

Pod Črno knjigo kapitalizma, ki govori v globalnem jeziku in bi zato morala najti svoje mesto tudi na mednarodnih knjižnih policah (morala!), bi se lahko podpisala tudi Naomi Klein in Noam Chomsky. Nihče več jima ne bi mogel očitati manka smisla za humor in pretirane resnosti. Marcel namreč svet razkosava z briljantno – ironijo.