Avtobus, ki je zapeljal v zgodovino

Zgodovine ne spreminjajo le veliki vojskovodje s krvavimi­ bitkami, veliki znanstveniki­ s pomembnimi odkritji in izumi,­ temveč tudi ljudje, ki živijo v naši soseščini. Ena takih­ pokončnih oseb je bila temnopolta­ ameriška šivilja­ Rosa Parks, ki je 1. decembra 1955 rekla preprost, jasen in glasen »ne« šoferju avtobusa Jamesu F. Blaku v mestu Montgomery v ameriški zvezni državi Alabama, ki je zahteval, naj vstane in odstopi sedež belemu Američanu. Aretirali so jo, drugo pa je zgodovina.

Ker lekcije, ki jih uči zgodovina, radi pozabljamo, moramo nove generacije opozarjati nanje. Pri založbi Sanje je v prevodu Dejana Rajčića izšla ilustrirana knjiga Avtobus Rose Parks italijanskih avtorjev – pisatelja Fabrizia Sileija in ilustratorja Maurizia Quarella. Namenjena je otrokom, starim več kot deset let.

Eno najbolj nagrajevanih del otroške in mladinske literature zadnjih let v Evropi prinaša zgodbo o temnopoltem dedu, ki vnuka odpelje v Muzej Henryja Forda v Detroitu, kjer hranijo rumen avtobus, ki je svojčas vozil po mestu Montgomery. Po takrat veljavnem rasističnem zakonu je bil sprednji del avtobusa namenjen belcem, zadnji pa črncem. Če so bili vsi sedeži za belce zasedeni, so morali črnci vstati in odstopiti sedež belemu sodržavljanu.

Spontano dejanje državljanske nepokorščine

Rosa Parks ni bila prva, ki je to zavrnila, sta pa bila njena aretacija in kasneje sodni proces zelo odmevna. »Ko sem se tako odločila, sem vedela, da so moji predniki z mano,« je pojasnila kasneje. Njeno dejanje je bilo spontano dejanje državljanske nepokorščine, čeprav se je gospa že prej udeleževala različnih dejavnosti za uveljavljanje državljanskih pravic in je imela močan čut za pravičnost. Roso Parks so kmalu po aretaciji izpustili, morala pa je plačati deset dolarjev globe.

Njeni aretaciji je sledil znameniti bojkot avtobusnega prevoza v Montgomeryju, ko so se črnci nehali voziti z avtobusi. Vodil ga je dr. Martin Luther King, tudi eden od zagovornikov Parksove. Bojkot je trajal vse leto, avtobusna družba je skoraj propadla, številni vozniki so ostali brez službe. Brez službe je ostala tudi Rosa Parks, prejela je tudi veliko groženj s smrtjo.

Zato se je preselila v Detroit, kjer si je našla delo šivilje, od leta 1965 do 1988 pa je delala kot tajnica pri Johnu Conyersu, afroameriškem predstavniku v ameriškem kongresu. Bila je tudi dejavna v gibanju Black Power in pri podpori političnim zapornikom v ZDA.

Leto dni po tem, ko je rekla »ne«, je ameriško vrhovno sodišče razglasilo vsako rasno razlikovanje za nezakonito. V ZDA jo imajo za »prvo damo gibanja za državljanske pravice« in »mater gibanja za svobodo«. Dan njenega rojstva, 4. februar, in dan njene aretacije, 1. december, sta spominska dneva v ameriških zveznih državah ­Kalifornija in Ohio.

Ded v knjigi vnuku pripoveduje, kako je bil zraven na tem avtobusu in kako ni naredil nič, ko je pogumna Rosa Parks rekla »ne«. Vnuku tudi razloži, kako je deloval rasistični režim v Združenih državah Amerike, kako so belci, nekateri zakrinkani v bele rjuhe Ku Klux Klana, pobijali, zažigali in obešali črnce, predvsem v južnih državah ZDA, samo zaradi drugačne barve kože.

Čeprav je besedila v knjigi Avtobus Rose Parks malo, poudarjajo dramatične učinke zapisanega izvrstne ilustracije. Zanimivo je tudi, kako se zgodovina dostikrat posmehuje človeku. Avtobus Rose Parks, simbol antirasizma, hranijo­ v Muzeju Henryja Forda.

Ta se imenuje po človeku, ki je bil znan antisemit in veliki simpatizer nacizma in Adolfa Hitlerja osebno. V časopisu The Dearborn Independent, ki so ga strankam ponujala vsa Fordova predstavništva, je objavljal antijudovske članke in druge tovrstne zapise, tudi izmišljene Protokole sionskih starešin.

Izumil je tudi tekoči trak, bil gonilni steber ameriške avtomobilske industrije in znan po tem, da je delavcem, v primerjavi z drugimi lastniki tovarn, pošteno plačal za njihovo delo.