Tiskane izdaje
Jože Suhadolnik je stari panker, ki je pravočasno ugotovil, da bo za zgodovino in ušesa pripadnikov njegove generacije (letnik 1966) bolje, če svojega razkošnega glasbenega talenta ne razkazuje na odru. Zato je tri osnovne kitarske akorde zamenjal za tri barve: črno, belo in tisto, kar naj bi bilo vmes.
Namesto da bi se mučil z dvominutnimi odami uporu in anarhiji, si je izbral krajšo časovno enoto, stotinko. Šestdesetinko. V letih, ko je nastajalo gradivo za knjigo Balkan Pank, je mularija sanjala v treh korakih.
Prvič: imeti bend. To je bilo relativno enostavno. Če ni šlo drugače, je boben, kitaro, ojačevalec in garažo posodil prijateljev prijatelj. Drugič: imeti koncert. To je bilo za odtenek težje. Na sceni je obstajalo nekaj selektorjev in pred vstopom na oder je moral kandidat vendarle nekaj pokazati. Tretjič: imeti svoj tonski posnetek. Morda malo ploščo. Kaseto. Kompilacijo. Veliko vinilko … Sanje.
Mladi panker Suhadolnik je precej pred polnoletnostjo ugotovil, da lahko dosanja vse tri sanjske korake – če se le loti projekta dovolj pankersko. Ne pozabimo – geslo tistega trenutka je bilo: »Naredi si sam.« Ali kot so govorili oglasi za trgovine z železnino: »Bodi sam svoj mojster.«
Suhadolnik je sicer imel bend, a kot rečeno – bolje bo, če zgodovina o njegovih glasbenih poskusih molči. Zato je sklenil, da bodo vsi bendi njegovi. Kar je ropotalo po kleteh, je dokumentiral. V treh akordih: s črno, belo in tistim, kar je vmes. Imel je tisoč bendov. Imel je koncert. Ne enega. Tisoč.
Ob torkih je visel v starem disku Študent, v kleti četrtega bloka študentskega naselja, in fotkal. Septembra se je prestavil v Križanke in slikal Novi rock. Potem je šel do Šentvida, v Dom svobode. Ah, naš Dom svobode se danes imenuje Ljudski dom. In potem do Zgornje Šiške, do drugega Doma svobode.
Tam, kjer je bil Dom svobode, je danes mormonska cerkev. In nazaj, do menze študentskega naselja, Festivalne dvorane, filozofske fakultete … Suhadolnik, urbani nomad, sopotnik drugih urbanih nomadov, je tako dobil svoj posnetek. Sam ga je naredil. Le da ni bil tonski, pač pa je bil zapisan na celuloidni trak.
Ko črna in bela kričita
Knjiga Balkan Pank II (Goga, 2016) je sicer knjiga o punku. A predvsem je pankerska knjiga. Govori o tem, kako lahko iz treh zelo enostavnih akordov – črne, bele in tistega, kar je vmes – narediš nekaj povsem novega, še ne slišanega, še ne videnega. Čisto nov, zelo samosvoj komad. To je hrupna knjiga. Bela in črna kričita.
V tej knjigi so ojačevalci odprti do konca, do točke, ko gledalca zabolijo oči, ker vidi renčanje Maria Šeliha, vokalista Lublanskih psov. Nekatere fotke so vizualne vzporednice boleče zvočni distorziji. Nekatere fotke so tako bridko ostre in jasne, kot je bil jasen solo Duleta Žiberne, kitarista Pankrtov, ko je preigraval pesem Metka se ne more več žogat.
Ko človek, rojen okrog leta 1966, prelista Balkan Pank II, se mu zazdi, da je vse, kar je v knjigi, že videl. Ne zato, ker je Suhadolnik ljubeče postavljal fotke iz osemdesetih let na fejsbuk. Fejsbuk ne šteje. Videl jih je zato, ker so prizori iz že zdavnaj preminulega kluba FV 112/15, menze v študentskem naselju, dvorane Doma svobode … postali sestavni del kolektivnega spomina.
Videl jih je, ker je visel na istih koncertih, kot je visel Suhadolnik – le da se je Jože, da bi dobil dobro fotko, plazil po odru, pod odrom, nad odrom … In videl jih je zato, ker so takrat zdavnaj od pomoči fotokopirnih strojev fotke postale predmet tehnične reprodukcije.
Knjiga Balkan Pank II spominja na fenzine, naredi-si-sam publikacije, ki so v nakladi petdeset ali sto izvodov nastajale na fotokopirnih strojih. Balkan Pank II ni knjiga, ki bi bila natisnjena na lakiranem papirju. Knjiga o punku bi bila lahko natisnjena na sijajnem papirju. Punk knjiga pa je lahko natisnjena le na matiranem papirju. Črna barva je na matiranem papirju zabito črna. In bela je pekoče bela. In potem je še tretji akord, tisto, kar je vmes. Vse smo že videli. Nostalgija?
Album iz treh akordov
Suhadolnik je iz treh akordov naredil cel album. No, zdi se, da je iz treh akordov, črne, bele in tistega vmes, itak naredil pol fotografske kariere. A tu je Suhadolnik subverziven. Lou Reed se je leta 2004 šalil, da je naredil kariero z vsega tremi akordi. In potem je zaigral uvod v Sweet Jane, morda svojo najznamenitejšo pesem. A takoj za uvodnimi takti se je ustavil, ponovil in razkril dobro varovano skrivnost. Sweet Jane ni sestavljena iz treh akordov. Nekam vmes je skril še kratek B-mol. In tisti kratki B-mol, mali dodatek k trem akordom, spremeni povprečje v mojstrovino.
Kaj je Suhadolnikov mali dodatek, tisto, kar ni niti črno, niti belo, niti vmes? Nekam na začetek je postavil fotko Braneta Bitenca, glas Otrok socializma, potem Magi Stefanović, čarobno klaviaturistko pri EKV, proti koncu pevca Nietov Primoža Habiča, ki izgleda kot James Dean ali Marlon Brando … Padli angeli punka. Mrtve ikone rock'n'rolla.
In čisto na konec je postavil Kuzlo, pankerja, klošarja in člana občinstva, ki so ga srečevali vsi urbani nomadi, a skoraj nihče ni vedel, da mu je v resnici ime Gorazd. Gorazd Štrukelj iz Borovnice. Za vse je bil Kuzla. In Kuzla na zadnji strani zasanjano gleda nekam proti nebu. Morda na oder. Morda kam drugam. Gleda onkraj zabite črnine.
