Barbara Pešut in njeno iskanje poti v svobodo

To je knjiga, ki je ne odložiš do zadnje, 144. strani. Barbara Pešut, tekstopiska, ki je Slovencem podarila »samo ljubezen«, glasbenica, avtorica erotičnih zgodb in romana Čudoviti klon (nenazadnje tudi soproga Magnifica), v njej brez sentimentalnosti in zadržkov opisuje svoje življenje. Da bo skakala iz svetlega v temo, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, napove na prvih straneh. In to – brez reda.

Nastal je kalejdoskop. Dnevniški zapiski, ki jih prekinejo vinjete spominov, odlomki iz kolumen, blogov, erotičnih zgodbic, pa poezija, verzi in spet vrnitev v sedanjost: » V juliju 2015 smo. Moji zadnji načrti so takšni ... «

Nekakšen povod vsega skupaj je bila bližina petdesetega rojstnega dne. Ni se ga veselila. Hendikepirana je, a laže ji gre z jezika beseda hendi. Osem mesecev po rojstvu sina je dobila diagnozo: Sclerosis multiplex. MS. Prvi znaki, občutek celofana v prstih, pretakanje peska v hrbtenici, so daleč dve desetletji. Njen dan je dan z asistentkami, Branka, Neda, Nina, Zala... Jutranje razgibavanje, Toško Čelo, nova zdravila, svež zrak, znani kafič, postavni natakar, knjige, samota.

Da gre laže, piše. »Beg je bistvo mojega življenja«, pravi v enem verzu. In v drugem, da je beseda bi »najbolj strupena goba mojega jezika«. Najbolj intimni deli knjige so njena soočenja z boleznijo in njenimi posledicami, od koder jo odnašajo spomini. Ostaja ujetnica preteklosti, zapiše. Vidimo jo kot deklico v Kosezah, ki se kar naprej zaljublja v sošolce, divje domačine, skrivnostne tujce, najboljše športnike. Evropejko, ki se po letu 2004 zbudi s prenovljenim duhom v novi domovini in pelje svojega sinčka Evropejčka v Trst obiskat Evropo. Z Robertom v času Markovićeve vlade odpreta kafič v Adlešičih, se umivata v Kolpi, jesta krompir in ribe in jagnetino in uživata svoj robinzonski zaslužek. Mlado, svežo, polno rokenrola na ulicah Sarajeva. Ob kosilu z golažem iz rostbifa s kurkumo, kumino in mirto. Tudi pri pisanju dopisa županu. Projekt: Poljub na klopci.

Ni je večje bolečine ...

A ves čas je tukaj njena bolezen, ki jo v »temni kleti« drži že dolgo. Še vedno išče stres, ki ji je sprožil bolezen, razglablja o spolnosti, karieri, denarju, lastni realnosti, odnosih z mamo, očetom, sinom in možem. Ugotavlja, da se večina prijateljev ne druži več z njo, da ima manj uličnih doživetij, da ji odhod na ulico predstavlja problem, oči da niso več zbrane, svojo avtobiografijo izkorišča za neke vrste prijateljico. In ves čas, tako v knjigi, prav obupno išče pot v svobodo. »Za vso nesrečo v življenju krivim prekleto bolezen. Morda bi si pa morala reči obratno; za vso svojo nesrečo v bolezni krivim prekleto življenje.«

Zdravje se ji slabša, kondicija tudi, le redko se še postavi na noge, počasi se začenjajo prednovoletna dogajanja, a večinoma brez nje. Živi življenje, ki si ga nikdar ni želela. In citira Danteja: » Ni je večje bolečine, kot v dnevih bede nositi v srcu srečnih dni spomine.«

Življenje, ugotavlja na zadnjih straneh, se lahko skrči na eno samo točko: imeti se čim bolje. In vendar zadnje strani knjige ne končuje z boleznijo. Sprašuje se, kakšen je zvok tridesetih let ljubezni. »Dejstvo, da sva po tridesetih letih še vedno skupaj, se ljubiva in imava rada, je res velik dosežek. On z blestečo kariero, jaz s težkim hendikepom. Je zajebano, ampak se da.«

Ženska, ki je v svoji pesmi zapisala, da je nadarjena za ljubezen in ne za matematiko, tako knjigo konča s tistim, po čemer jo najbolj poznamo. Z ljubeznijo, ki je eno in edino upanje.