Tiskane izdaje
Barok je zaznamoval preteklost Evrope in od nje odvisnega sveta, v zadnjem času opazno tudi tukajšnjo knjižno ponudbo. Bogatejši smo, denimo, za tri publikacije, ki jih povezuje dejstvo, da so v okras njihovim naslovnicam dela emblema ljubljanskega baroka Francesca Robbe.
Za zajetno znanstveno monografijo o njem dr. Mateja Klemenčiča, ki ji napovedujejo prevod v Italiji, priročen mali vodnik po ljubljanski Šentjakobski cerkvi dr. Blaža Resmana in, nazadnje, knjigo Barok na Slovenskem: sakralni prostori, ki je nekje vmes.
Zadnjo med naštetimi, knjigo profesorice umetnostne zgodovine na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Metode Kemperl in dr. Luke Vidmarja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, krasi Robbov meditativni angel adorant z velikega oltarja ljubljanske Šentjakobske cerkve, onkraj naslovnice pa ponuja predvsem 272 strani čtiva z ustreznim strokovnim aparatom.
Istočasno išče tudi stik z ljubitelji poljudnejšega čtiva. Organizirana je geografsko, torej tudi kot vodnik po 32 slovenskih baročnih cerkvah; kot opozarjata avtorja, tistih, ki so bile v času baroka bodisi v celoti na novo postavljene bodisi preoblikovane in opremljene.
Baročni slog se je kot vizualni kanon, sprejet v proces katoliške protireformacije, v papeškem Rimu izoblikoval okoli leta 1600, razmeroma kmalu pa zaznamoval tudi slovenski prostor. Odločna rekatolizacija slovenskih dežel je s pomočjo škofov in jezuitskega reda stekla že leta 1598, njen pomembni del pa je bila obnova cerkva.
Večinoma protestantsko plemstvo se je moralo dokončno spreobrniti leta 1628 (alternativa je bila zapustitev posesti, skratka, izgnanstvo), tovrstni preobrati pa so se zatem zapisali v »mainstreamovsko« cerkveno zgodovino tudi skozi legende.
Kjer pristane Marija,
Legenda pravi, da je nastala, ker se je lokalnemu kmetu Matiji Furlanu prikazala vsevišnja Marija, z ukazom, naj cerkev zgradijo natanko tam, pri čemer je nebeška gostja za privolitev izbrala zemljišče, ki je bilo v lasti grofa Janeza Jakoba Khisla (1565–1637), pripadnika ene od vej pomembne plemiške rodbine Khisl, znane po podpori slovenskim protestantskim piscem (Juriju Khislu, čigar epitaf krasi atrij Narodnega muzeja Slovenije, so bile, denimo, posvečene Trubarjeve pesmarice in drugi tiski).
Kaj še pravi legenda? Grof Janez Jakob se je gradnje sprva otepal, premislil si je šele, ko mu je oslepel valpet, nadzornik tlačanov na posestvu. Po njegovi smrti je gradnjo podprl tudi njegov naslednik Jurij Jernej Khisl in leta 1640 je dovoljenje za gradnjo končno izdal sam oglejski patriarh. To romarsko cerkev so gradili več kot tri desetletja.
Slovenska sakralna arhitektura je bila še dolgo v 17. stoletju v znamenju pozne renesanse ali celo gotike, najodličnejši mojstri gradnje pa so prišli neposredno iz Italije. Po najzgodnejših baročnih spomenikih je zreli barok v Sloveniji podobno kot drugod po srednji Evropi nastopil okoli leta 1700, ko je po cesarski zmagi nad Turki in dvigu habsburške monarhije nastopil gospodarski in kulturni razcvet. Kranjski intelektualci so se leta 1693 povezali v Akademijo operozov ter utrdili navezanost na baročno kulturo Italije, že med letoma 1701 in 1706 pa je po načrtih Andrea Pozza zrasla ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, eden tukajšnjih najprepoznavnejših spomenikov baroka, ki je v naslednjih letih sprožil val drugih gradenj.
Naslednja etapa, arhitekturni pozni barok, je za razliko od prejšnje usmerjenosti prinesla vplive iz Avstrije in Nemčije, sprva predvsem na Štajerskem. Kranjska arhitektura ni nikoli postala tako atektonska, slikovita in okrašena, a so se zaradi centralizacije monarhije tudi na Kranjskem po sredini 18. stoletja uveljavili avstrijski stavbni vzorci. Obalni pas pa je zaradi pripadnosti Beneški republiki zaznamoval tamkajšnji klasicizem.
Vojskovodja, cesarice
Za to darežljivost je bil zaslužen naročnik gradnje, grof Guidobald Starhemberg, ki se je izkazal s sijajno vojaško kariero v korist habsburškega dvora, šele ob upokojitvi v Ljubljani pa si je menda naposled dal izdreti turško puščico, ki jo je dolgo nosil v telesu.
Odpustki, relikvije in milostne podobe, katerih čaščenje je spodbujala katoliška cerkev, so bili magnet za romarje vseh stanov, ob tem pa kot zgodnja oblika turizma pomemben vir dohodka. Plemiči so bili pri poklanjanju zemljišč za nova romarska središča, če so se nadejali prihodkov, radodarni. Denimo rodbina grofov Werdenberg, ki je podarila zemljišče za novo cerkev sv. Lucije na Skaručni in zatem ob romarskih shodih pobirala mitnino.
Tako ne preseneča, da tudi baročnih čudežev ni bilo prav malo. V cerkvi Matere Božje na Sladki Gori na Štajerskem, tukajšnjem izjemnem primeru baročne celostne umetnine iz leta 1754, so našteli več kot 400 milostnih uslišanj, to pozornost nebes pa vizualizirali tudi na cerkvenih zidovih. Obiskovalec cerkve še danes lahko občuduje naslikane prizore čudežev, opremljene s številkami.
Za srečen porod k sveti Ani
Na Kranjskem si se šel za srečen porod priporočit k sv. Ani v Tunjice, a porod, s katerim je prišel na svet pobudnik njene poznobaročne prenove, ni bil tak. Spiritus agens gradnje te cerkve je bil župnik Peter Pavel Glavar, ki so ga kot novorojenčka našli izpostavljenega na župnijskem pragu, nakar so ga izročili v vzgojo nekemu kmetu.
Do izobrazbe in posvetitve v župnika, ki nezakonskim otrokom nista bili dostopni, naj bi prišel le zato, ker naj bi bil nezakonski sin barona Petra Jakoba Testaferrate in njegove strežnice.
Ob zapisih obeh avtorjev knjiga nagovarja predvsem s fotografijami Marjana Smerketa, ob katerih zaradi vizualnega bogastva pomisliš, da je slovenska kulturna dediščina najbolje varovana daleč naokoli, kar v knjigi pogrešaš, pa je uvodna beseda, v kateri bi bilo nemara napovedano, ali bo v prihodnje sledila podobna izdaja z laično arhitekturo baroka oziroma (ker knjiga ni posvečena le baročni arhitekturi, ampak tudi cerkveni opremi) celo tretji del s presekom baročnih umetnin iz tukajšnjih zbirk.
Tudi naslovna besedna zveza »na Slovenskem« danes deluje starožitno. Tradicionalno je v tovrstni literaturi označevala ambicijo pokritja slovenskega etničnega ozemlja, torej vključno z zamejskim prostorom, ob tem pa običajno ubrala ovinek okrog nekdaj italijanskih obalnih mest. Tokratna geografsko organizirana knjiga ne sledi baroku na Slovenskem, ampak v Sloveniji.
