Tiskane izdaje
»Prvič sem se s knjigo Paleorecept Robba Wolfa srečala pred dobrim letom. Všeč mi je bila ideja o paleo načinu prehranjevanja, knjiga sama pa mi je šla na živce, saj sem imela občutek, da me hoče v nekaj prepričati.
Skozi zgodbe in izkušnje ljudi namreč bralca pripravlja na to, zakaj in kako se lotiti paleorecepta. Vse te zgodbe so mi bile preveč, hotela sem dejstva. Sama sem namreč že odkrila, da mi žita ne prijajo.
Pred šestimi leti sem se prvič poigrala z idejo, da žita in sladkarije izločim iz hrane. Bilo je osvobajajoče. Pa sem jih po kakem letu spet po malo začela jesti, predvsem zaradi drugih. Potem sem se ponovno lotila branja knjige. Udobno sem se zleknila v kavč, preskočila nekaj uvodnih zgodbic in z užitkom počasi prebirala in začenjala razumeti vlogo vseh sestavin in celotnega sistema paleorecepta.
In potem ko je bilo govora o ogljikovih hidratih, mi je kapnilo. Jasno, ogljikovi hidrati, kot jih večinoma poznamo danes, nas delajo odvisne. In če pomislim na svoje počutje, ko sem jih jedla, in ko vidim, kako težko se jim ljudje odrečejo, razumem, zakaj te knjiga lepo počasi od začetka vodi in zakaj toliko prepričevanja in pojasnjevanja.
Danes je moj 30 dan paleorecepta. Ni bilo težko in občutim razliko. Nekako se mi je vnesel red v življenje. Jem več mesa, omejila sem oreščke in semena, ribe in zelenjava pa so pri meni stalnica. Ozavestila sem, da so maščobe in rdeče meso krasne, oboje je okusno in zelo prija. In zdaj, ko drugi fantazirajo o kakih prav slastnih slaščicah, jaz fantaziram o kozličku na peko, jetrni pašteti, ki jo pripravim sama, ali kakem drugemu zvarku, ki se mi prav zdajle sestavlja v glavi.«.
