Bernardo Atxaga: Kriza je dobra za drznost misli, za ponosno držo

Zaradi stavke francoskih kontrolorjev poletov je na ljubljansko letališče priletel pozno, ­pozno je tudi vstal, njegovo prvo jutranjo kavo pa je na dan gostovanja v Ljubljani (9. marca) zmotil­ tale intervju. Z bremenom prvega­ nosilca baskovske kulture se Bernardo Atxaga ne obremenjuje, deluje lahkotno in zavzeto.

Ko je na mizi zagledal slovenski prevod romana Dnevi Nevade, ki je ob Fabuli izšel kot Beletrinina žepnica, ga je z zanimanjem vzel v roke in se za nekaj trenutkov zagledal v naključno odprto stran, potem pa se pričakujoče posvetil vprašanjem in odgovarjal zelo metodično, skoraj vsak odgovor je sklenil s povzetkom v nekaj besedah. Po zaslugi prevajalke Marjete Drobnič v slovenščini poznamo Atxago po romanih Osamljeni mož, To nebo in Harmonikarjev sin, a je celosten avtor, poleg romanov je podpisal kratke zgodbe, drame, eseje, poezijo, literaturo za otroke, radijske igre, songe, besedila za avantgardno rock skupino Negu Gorriak, eno od njegovih besedil je bilo tudi podlaga za operni ­libreto.

Prvo zgodbo, Ziutateaz, je objavil sredi sedemdesetih, nekaj kasneje tudi pesniško zbirko Etiopia, za obe deli je prejel nacionalno nagrado kritikov, mednarodni uspeh (zdaj so njegova dela prevedena že v dvaintrideset jezikov) mu je prinesla knjiga Obabakoak, za katero je leta 1989 kot prvi baskovski avtor prejel špansko državno nagrado za literaturo.

Gospod Atxaga, kaj pomeni vaše psevdonimno ime? Pred leti sem spoznal baskovskega kuharja­ Eneka Atxo. Kaj se skriva v ­korenu atxa?

Ko sem začel pisati, na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, je bil psevdonim nujen. Diktator Franco je bil na oblasti, njegov režim kar se da sumničav, kot pisatelj, ki je pisal in še piše v baskovskem jeziku, ki je bil skoraj prepovedan, si bil seveda nespregledljiva tarča vohljačev diktature. Pravzaprav še več: pisati v baskovskem jeziku je bilo čisto zares nevarno, če bi kdo uporabil svoje pravo ime, saj je bila policija zmeraj pripravljena zapisati sumljivo ime, 'za vsak primer', so takrat govorili.

Kako ste si izbrali psevdonim?

Čisto preprosto: v tistih časih, daleč pred dobo računalnikov, smo uporabljali pisalne stroje, ki pa tudi niso bili zelo razširjena dobrina, in jaz, ki ga takrat še nisem imel, sem si za prve članke in literarno pisanje izposojal pisalni stroj prijatelja Bernarda. Moje pravo ime je Joseba Irazu Garmendia, očetovo drugo ime pa je Atxaga, zato sem ga izbral za psevdonimni priimek. Atxaga? Atxa lahko v baskovščini pomeni hrast ali skalo, vsekakor poimenuje nekaj trdnega.

Najbrž se ne motim, če rečem, da veliko potujete. Vam je všeč biti na poti? Kakšen pomen ima za pisatelja srečevanje z bralci?

Rad si predstavljam, da je življenje, moje življenje, nekakšen maraton. Za prvih dvajset, trideset kilometrov sem si privoščil veliko potovanj, izhajal sem iz prepričanja, da potovanja, srečevanja in krajša ali daljša poznanstva z različnimi ljudmi – kot se reče – širijo obzorja. Zdaj, v finišu mojega maratona, nisem več tako prepričan o tem. Vem, nisem ravno veren človek, a dozdeva se mi, da postajam nekakšen budist: tudi v svojem malem svetu, v bližnji okolici, v svoji vasici lahko najdeš vse, ves svet, vse ideje, zato potovanja niti niso tako nujna.

Še nekaj lahko dodam: nisem dober popotnik, morda bi lahko še najbolje rekel, da rad preživljam čas na različnih krajih. To je nekaj drugega kot potovanja. Ko sem bil star okrog trideset let, sem se odpravil v malo kastiljsko vas in tam preživel skoraj eno leto. To je bila ena od najzanimivejših in veselih izkušenj mojega življenja. Si predstavljate? Vasica z okrog sto ljudmi, vse naokrog puščava, le kako je to lahko dobro, kajne? Pa je bilo. Podobno je bilo v Renu v Nevadi, kjer sem preživel več mesecev, enako je bilo pred leti na jugu Francije, ko sva se z ženo odpravila tja s preprostim namenom prebiti nekaj časa v rojstnem kraju ironičnega francoskega šansonjerja Georgesa Brassensa in delati, predvsem je šlo za prevajanje.

No, naj skrajšam: je razlika med tem, ali si turist ali popotnik, nameni so različni, vse drugo tudi. Veste, kdo je prvi uporabil besedo turist v širšem, današnjem pomenu? Stendhal v Mémoires d'un touriste. Meni ni za kaj takega, globalni turizem je pojav, ki ga primerjam s širjenjem virusa, s pandemijo. Veliko ljubše mi je nekam oditi, tam ostati nekaj mesecev, brez najmanjšega razkošja, prej revno kot bogato, spoznati ljudi, ki tam živijo, njihov kraj, pokrajino. Nič drugega ne potrebujem, saj sem pisatelj, ne več predavatelj na univerzi, svoboden človek torej, brez velikih obveznosti in natrpanega urnika. No, zdaj je malo drugače, kot je bilo prej, imam namreč dve mladi hčeri, svoboda je zdaj drugačne barve. Prej sva si z ženo privoščila veliko takih izhodov, tedne v vasici v Maroku, pa obisk v Estremaduri, precej je bilo tega.

Pa druženje z bralci na literarnih nastopih in po njih?

Kar zadeva srečevanja z bralci – edini način, da ostaneš živ in imaš luč v sebi, je ta, da se družiš z ljudmi, moraš biti povezan, deliti mnenja, biti v takem ali drugačnem odnosu. Le tako je mogoče res živeti. Čeprav: nekateri so preprosto ignorantski, nič jih ne zanima. A dialog zmeraj potrebujemo, brez njega bi bili pečeni. Le drobno opažanje: ko sem bil pred leti štiri mesece predavatelj na univerzi Stanford, sem sam videl omenjeno ignorantstvo. Spominjam se dekleta, ki je pripravljala tezo o ženskah v španski državljanski vojni in se o svojem početju ni niti enkrat pogovarjala s kom drugim. Takrat sem videl, da se študentje sploh niso družili med sabo, sploh ni bilo debat med njimi. To, posameznikova samo­izoliranost, je lahko velik problem akademskega sveta.

Kako vidni ste na španskem literarnem obzorju? Kako je živeti kot najbolj pomemben, prevajan in poznan sodobni baskovski avtor? Je to odveč? Nekoč ste rekli, da nočete biti 'nacionalni pisatelj'.

Zna biti naporno. Veliko energije sem porabil zgolj za to, da sem neodvisen, polovico mojih moči je šlo v ta namen, bi lahko rekel. Španija se spreminja. Nekdaj, pred četrt stoletja in več, se mi je zdela bolj odprta družba. Po mojem čedalje bolj postaja nekakšno otočje, v katerem je povezava med osrednjim otokom, centrom, in periferijo vse bolj šibka. Seveda imam precej knjig v španščini, bralci me dobro poznajo, imam precej prijateljev v Madridu in Barceloni, vendar so resni bralci v manjšini. To je škoda. Biti nacionalno pomemben pisatelj je strašno, grozljivo.

Na konferenci v Bilbau sem znova ugotovil, da se name lepijo politiki, vsakršni okravateni osebki, imajo modre, zelene ali rdeče, neskončno leporečni so, privlači jih le simbolna vrednost pisatelja, nič drugega, zanima jih, kako bi posrkali ta nektar. Taka vloga me ne zanima, tudi zato odklanjam vse nagrade, dopuščam le nagrade za posamezne knjige, ne pa nagrad, namenjenih avtorju. Zadostuje mi, da imam prijatelje na vasi in na univerzi, lažnih prijateljev ne ­potrebujem.

Se pri prevajanju iz euskare kaj izgubi? Poznajo baskovski bralci drugačnega Atxago kot vsi drugi?

Prva in neizogibna dolžnost pravega baskovskega pisatelja je poročiti se s prevajalko. To je zelo zelo res. Moja žena Asun [Garikano] je prevajalka, prevajala je iz angleščine in francoščine v baskovščino, Roberta Louisa Stevensona, Prosperja Mériméeja, Williama Faulknerja, Patricio Highsmith ... zadnje desetletje je obsojena na prevajanje moževih knjig. Samoprevajanje, kar sem tudi počel, je prekletstvo, a odstira zanimive poglede na ustvarjanje, ki jih sicer nikdar ne bi videl. Pri prevajanju spoznaš veliko o pisanju, pri samoprevajanju pa se v popolnosti zavedaš teksta, vidiš njegove odlične in šibkejše dele, kar je načeloma dobro, a tudi utrujajoče.

Ko bom končal svoj maraton, upam, da se bo začel naslednji, o svojem naslednjem življenju imam namreč kopico vprašanj, eno glavnih je misterij jezika. To je ogromen fenomen, ravno zdaj raziskujem problematiko naglaševanja, melodije stavka, kompleksno čarovnijo sestavljanja besed. O razlikah v prevodih vam lahko rečem le, da so to povsem različne jezikovne pokrajine, stavek v baskovščini naslika nekaj čisto drugega kot španski prevod, pojavijo se druge konotacije, drugačne povezave.

Pred desetimi leti, ko ste obiskali festival Vilenica, ste povedali, da pišete v jeziku, ki ga govori le sedemsto tisoč ljudi. Je prihodnost svetla?

Za vse nas, baskovske pa tudi slovenske pisatelje, bi bila najboljša oznaka 'pisatelji pod pritiskom', saj ne moremo biti gotovi, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. No, jeziki bodo vztrajali, o tem sem prepričan. Če se spomnite: ko se je Humboldt odpravil v amazonske gozdove in slišal govoriti neko papigo, se mu je zapisala odlična misel, da prisotni morda poslušajo jezik, ki je že izumrl. Jaz temu dodajam, da smo pisatelji malih jezikov zmeraj ogroženi, a je to hkrati naša velika prednost, naše orodje ne bo kar takoj izginilo, mislim, da imajo naši jeziki še stoletja življenja, še več, mislim, da je nenehna kriza pravzaprav dobra za ohranjanje kritičnega razmišljanja, za drznost in zrelost naših misli, za našo ponosno držo.

Prihodnost me ne skrbi. Ta hip čutim, da smo na poseben način v intelektualnem boju že zdavnaj zmagali, jezik nam daje vrednost, jezik je naš temelj, jezik nas vedno znova postavlja v središče. Nismo na obrobju, biti na obrobju ni svetla prihodnost. Poglejte si pariški center Georges Pompidou, čudo so zgradili tako, da je obkrožen s stavbami iz 18., 19. stoletja, a ta manjšinski tujek je postal središče dogajanja. Tako je tudi z nami, z literaturami ­majhnih narodov.