Biografija o Micku Jaggerju: Seks, droge in rokenrol. Veliiiko prvega

Sodobni sistem zvezdništva zahteva marsikaj, med vsem drugim tudi take artefakte, kakršen je skoraj štiristo strani­ obsegajoča biografija Christopherja Andersena o pevcu skupine Rolling Stones Micku Jaggerju Mick – divje življenje in nora genialnost (Učila International, prevod Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec).

Prva stvar, o kateri lahko začne zmerni, a dolgoletni ljubitelj fenomena, ki slovi po imenu Rolling Stones, razmišljati med branjem Andersenovega biografskega podviga, je pravzaprav dvoje: popisovanje in neskončno naštevanje biografskih drobcev iz življenja enega od najbolj znanih in razvpitih rockovskih izvajalcev ob rahlem občutku nelagodja, ki ga prinaša nehoteno voajerstvo, bralcu postavi tudi vprašanje o smislu takega pisanja, ki se ga neizogibno drži kričav lesk tabloidnosti.

Bi bilo mogoče, da je poznavanje vsega tega, kar je v knjigi zbral Andersen, ljubitelju glasbe skupine Rolling Stones odveč, nemara nepotrebno, morda celo nekoristno? Tako hudo morda ni, a knjiga s pikantnostmi, ki jih je za morje (nekdo je pripomnil, da avtor ni pustil nobenega kamna neobrnjenega), streže nečemu drugemu, radovednosti tiste vrste, na kateri na primer slonita prodaja rumenega tiska in gledanost resničnostnih šovov.

Mlade in visoke

Andersen streže standardni firbčnosti in to počne na kar se da sočen in temeljit način. V ta namen je – kot je razbrati iz virov in opomb na koncu besedila – pregledal goro tiskanega materiala in intervjuval vrsto Jaggerjevih sodobnikov, od katerih so bili mnogi pripravljeni prostodušno povedati vse, kar vedo o njem, nekatere podrobnosti pa so mu zaupali ljudje, ki v knjigi niso hoteli biti imenovani, a zdi se smiselno verjeti, da njihova pričevanja niso lažna in da si kaj veliko avtor ni kar izmislil, saj poskuša posamezne trditve največkrat verificirati z navajanjem različnih virov.

Najbrž vseeno ni bilo preprosto, šestdeseta in sedemdeseta leta so bila po intenzivnosti medijske čuječnosti vsekakor precej drugačna od današnjega stanja, ko o velikih in malih zvezdnikih vemo tako rekoč vse in še več. Christopher Andersen, nekdanji urednik revij Time in People ter pisec, ki je objavljal v časniku New York Times in revijah Life in Vanity Fair, sicer ve, kako se takim stvarem streže, saj je podpisal impresivno dolgo vrsto biografskih uspešnic. Med njegovimi knjigami so dela o Williamu in Kate, Billu in Hillary, Georgeu in Lauri, neavtorizirana biografija Madonne, na prvo mesto lestvice prodajnih uspešnic časnika New York Times pa je prišel s knjigama Dan, ko je umrla Diana in Dan, ko je umrl John (namreč John F. Kennedy). Soočenje z življenjsko zgodbo frontmana skupine Rolling Stones zanj ni bilo nekaj novega, saj se je okrog Stonesov menda motal že od konca šestdesetih let.

Drugo opažanje, ki ga dobi nič hudega sluteči bralec neavtorizirane biografije o Micku Jaggerju, je seveda povezano z vsebino: če bi kdo pričakoval, da bo v knjigi lahko poizvedel vse o Jaggerju, zgodnjem britanskem očarancu nad različnimi ameriškimi različicami bluesa in poznavalcu glasbenega opusa Muddyja Watersa, Leadbellyja, Johna Leeja Hookerja, Howlin' Wolfa, B. B. Kinga in drugih velikih figur, in skupini, ki je v zgodnjih šestdesetih začela s popolnoma bluesovskim repertoarjem, se moti. Nekaj malega je Andersen seveda zapisal o skupini Little Boy Blue and the Blue Boys, o ujemajoči se fascinaciji Micka Jaggerja in Keitha Richardsa nad bluesov­skimi in zgodnjimi rockovskimi ikonami, a veliko več avtor piše o Jaggerjevem spolnem življenju.

Od tistega, kar napoveduje tekst na platnici knjige, češ, to je knjiga o škandalih, denarju, dramah, glasbi, slavi, drogah, seksu in genialnosti človeka, čigar ime že samo po sebi opredeljuje obdobje, po branju ne ostane veliko, razen bogatega, res razkošnega pregledovanja komaj preštevnega števila Jaggerjevih posteljnih dogodivščin z damami in gospodi vseh starosti (no, rajši mlajših kot starejših, rajši višjih kot nižjih).

Tudi brez mačistične fascinacije se je mogoče vprašati, kakšen je občutek, če se na stara leta, na primer pri sedemdesetih, po naključju ne voziš v svojem bentleyju z voznikom in greš – oče sedmih otrok s štirimi ženskami – peš mimo knjigarne ter vidiš v izložbah knjigarn knjigo, v kateri je popisan delček tistega, kar si »imel« z menda več kot štiri tisoč ženskami. Je občutek dober?

V postelji z Mickom

Jagger, kakršnega bralcu slika Andersen, je na različne načine kompleksen posameznik, a kar zadeva njegovo ključno početje poleg glasbe, ženskarjenje, se zdi zaradi predvidljivosti že skoraj dolgočasen. Pravilo, ki se ga slavni pevec drži od nekdaj, je preprosto: zapelji in odpelji v posteljo vsako žensko, ki se ti zdi privlačna; če je po naključju to partnerica kakega kolega glasbenika (člani Rolling Stones, glasbeni prijatelji niso izključeni), je razlog za tako ali drugačno dvorjenje še toliko večji; ne ustavi se niti pred tem, da je potencialna ljubimka partnerica predsednika države, kraljičina sestra, kdorkoli in kakorkoli, imperativ je preprost: spravi v posteljo!

Seznam, ki ga ponudi Andersen, je seveda nepopoln, a vseeno impresiven, Jaggerju so od danes neanonimnih dam stopile na pot številne, od Jane Seymour, Marianne Faithfull, Bebe Buell, Linde Ronstadt, Farrah Fawcett, Carle Bruni, Brigitte Bardot, Margaret Trudeau, Angeline Jolie, Ume Thurman, Tine Turner, Sophie Dahl, Anite Pallenberg, Madonne, Linde McCartney, Nathalie Delon do princese Margarete (kar je bil razlog, da se je kraljica Elizabeta leta 2003 precej potrudila in nonšalantno prepustila sinu podelitev viteškega naziva njej nadvse neljubemu Jaggerju, sama pa izginila v bolnišnico).

Pri nekaterih imenih bi veljalo pristaviti »morda«, dodati je mogoče še krajši seznam, na katerem bi se med znanimi pri vrhu znašli Bowie, Warhol in Ginsberg. Jagger in ženske, mlade ženske, visoke ženske, to je postalo nekaj tako naravnega, da ga je nekoč druga hči, takrat devetindvajsetletna Jade, morala poprositi, naj ne vodi domov nobene mlajše (in višje) od nje. Ne, ta prošnja ni bila uslišana, v nekaterih dokumentiranih primerih pa je Jagger starostno razliko med sabo in priložnostno damo znal priviti na štiri desetletja in več.

Andersenova antologija tabloidne vrste prikazuje lucidnega poslovneža, ki nikdar ne pozabi pobrskati za možnostjo dodatnega zaslužka, do bližnjih pa je neskončno manipulativen in lažniv. O genialnosti, bi lahko tečnobno dodali, ne duha ne sluha. Jaggerju, si je mogoče misliti, neskrupuloznemu narcisu, ki rad nadzoruje vse okrog sebe, je verjetno precej vseeno, kako ga je Andersen opisal. Morda ga jezi le to, da pri tej knjigi ni potegnil denarja.