Tiskane izdaje
Po branju Nadomestnih volitev in Klica kukavice, zdaj pa še Sviloprejke (Mladinska knjiga, prevod Nataša Müller), je vse zelo jasno: avtorica Harryja Potterja Joanne K. Rowling ni le več kot upoštevanja vredno pisateljsko ime, ampak žanrska mojstrica, ki se ima pri pisanju in igranju z bralcem prav lepo.
Zvezda Klica kukavice in zdaj Sviloprejke je londonski zasebni detektiv Cormoran Strike, ki ima vse tisto, kar naredi zanimivega in človeškega na primer Chandlerjevega Philipa Marlowa – zanima ga resnica, pravzaprav zapletena pot do resnice, a po tistem, ko si je občutljivi šepajoči afganistanski veteran finančno opomogel z osmešenjem londonske policije in pridobil precej premožnih strank, si je tokrat namesto umora manekenke skupaj s pronicljivo pomočnico Robin Ellacott, svojim Watsonom, skoraj brez premisleka naprtil razrešitev zapletenega umora nič kaj slavnega pisatelja, avtorja škandalozne, neobjavljive knjige.
In da, gospa Rowling ve precej o londonskem založniškem vesolju in njegovem funkcioniranju – in je pripravljena o tem ali onem povedati pikro besedo ali dve, pa ne le o neznanski potrebi, da se za še tako kratek sestanek ti »book people«, kot jih imenuje, morajo obvezno dobiti v kateri od tamkajšnjih boljših restavracij.
Poirotovsko poigravanje
Nekateri navdušeni bralci so si privoščili brati Sviloprejko na ključ in v njej našli najmanj velikoglavega Martina Amisa, avtorico zanič erotičnih fantastičnih romanov E. L. James in še koga, a dvomim, da bi JKR res hotela ušpičiti kaj takega. Predvsem pa avtorica seveda stavi na zapletenost primera, o katerem se najprej zdi, da je povsem literarne narave, umor je namreč izveden hudo teatralno, krvavo, odurno in skoraj prav tako groteskno, kakor je opisan v umorjenčevi zadnji knjigi, katere izid je očitno hotel preprečiti marsikdo iz tropa pikantno opisanih londonskih urednikov in pisateljev.
Strike se v poirotovskem slogu poigrava z različnimi osumljenci, bralcu zgodba streže s številnimi slepilnimi odvodi in ga poskuša zbegati pri razreševanju primera, J. K. Rowling pa ne skriva, da jo zgodbarsko zapletanje in počasno razpredanje niti neskončno zabava, še toliko bolj, ker si je lahko v Sviloprejki privoščila izrisati vsaj del čudaškega snobovskega londonskega založniškega pogona in njegovih umazanih skrivnosti, kar vse prav dobro pozna. No, zdi se, da je pri tem zadržano nepretenciozna, težko bi ji pripisali, da hoče v očeh javnosti postati nova gospa Christie, prav tako ne poskuša izumiti nove različice detektivskega romana, ampak pelje zgodbo znotraj tradicionalnih žanrskih okvirov.
Kljub vsemu pa nalogo, ki se še ne bo kmalu končala (JKR obljublja vsaj sedem knjig s Cormoranom Strikom, hm, natančno toliko, kot je bilo Potterjev), Robert Galbraith izvaja bleščeče, z nonšalantno lahkoto postavlja pred bralca posamezne figure, mu ponuja Cormoranov seznam opravil, ki naj bi pripeljala do dokazov za umor, o katerem detektiv ugotavlja, da je »skrbno premišljen, nenavaden, sadističen in grotesken, literaren v navdihu in neusmiljen v izvedbi«.
Kopica osumljencev
Osumljencev, ki bi jim koristilo, da bi skrivnosti razkrivajoči pisatelj in njegov obremenilni rokopis izginila za zmeraj, Cormoranu, obremenjenemu s kupom nerazrešenih problemov, ne manjka, tu je plejada maščevalnih urednikov, zlobnih in razočaranih pisateljev, užaljenih ljubic, pompoznih in pohlepnih založnikov, preračunljivih in obupno zamerljivih literarnih zastopnikov, in avtorica s posebnim žarom odgrinja največkrat precej prozaične, banalne razloge za njihovo početje. J. K. Rowling tudi v Sviloprejki paradira s tako rekoč obrtno spretnostjo, ki jo je dodobra zmojstrila v tisočih strani romanov o Harryju Potterju, spet se kaže kot odlična, igriva in zaupanja vredna pripovedovalka zgodb.
Bizarnosti njenega zgodbarstva se zdijo prepričljive, njen humor precej temne, čeprav ne satirične vrste nikdar ne deluje aktivistično obtoževalno, njeno dramatiziranje nima, kot so mnogi ugotavljali že pri prejšnji knjigi, morebitnega ideološkega naboja in na primer ne postavlja bogatih in slavnih na sramotilni steber, »manj privilegiranih« nižjerazrednikov pa na piedestal, založniški in siceršnji London je po tistem, kar pokaže Sviloprejka, pač zgolj tak, kakršen je od nekdaj bil, včasih zapleten in oduren, včasih pogumen in nepredvidljiv.
Ker nisem prebral večine Potterjev, ne morem v celoti pritrditi mnenju enega od otoških ocenjevalcev, da J. K. Rowling v Sviloprejki odraslemu bralstvu znova dokazuje, zakaj je niz njenih svetovnih mladinskih uspešnic tako neznansko privlačen, a zdi se mi, da trditev ni daleč od resnice. Avtoričina suverenost pripovedovanja in karakterizacije, ki se zgleduje pri avtorjih stare šole, je preprosto osupljiva.
Sviloprejka ponuja skoraj petsto strani užitkarskega branja, ki ga tudi avtoričina silna strast po bogatem, natančnem opisovanju vsega in vseh ne more uničiti. Knjiga, ki je nisem mogel odložiti, dokler nisem prišel do konca – in najbrž sploh nisem edini.
