Tiskane izdaje
Demokracija in javnost sta temi 86-letnega velikega nemškega filozofa in sociologa Jürgena Habermasa, prejemnika Klugejeve nagrade, ki velja za enakovredno Nobelovi za področji humanistike in družboslovja.
Globoke diagnoze sodobnega sveta, javna stališča do perečih vprašanj in prispevek k analitični in politični filozofiji so Habermasu prinesli svetovno slavo. Klugejevo nagrado je v torek zvečer v Washingtonu skupaj z njim prejel kanadski filozof Charles Taylor, ki je, vsaj v evropskem prostoru, bistveno manj znan in odmeven od Habermasa. V slovenščino sta prevedeni Taylorjevi knjigi Nelagodna sodobnost in Znanost, ki jo je napisal skupaj s Stephenom Poplom, ter Habermasova dela Pravo in družba, Med naturalizmom in religijo, Prihodnost človeške narave; Verjeti in vedeti, Strukturne spremembe javnosti.
John W. Kluge Center iz Kongresne knjižnice v Washingtonu podeljuje Klugejevo nagrado od leta 2003 za življenjske dosežke mislecev s področja humanističnih ved, za katere ne podeljujejo Nobelove nagrade. Finančno je letos nagrada vredna še več – dobrih 1,3 milijona evrov, Nobelova pa 1,1 milijona. Običajno jo izplačujejo v enakem znesku kot Nobelovo. Denar si Habermas in Taylor delita.
Habermas je eden od najbolj spoštovanih in rednih komentatorjev evropskih tem. Julija je kanclerki Angeli Merkel očital, da je s trdim stališčem do Grčije zapravila trud prejšnjih generacij za obnovo povojnega ugleda Nemčije ter začela izvajati »akt kaznovanja« grške levičarske vlade. Dejal je, da so prejšnje nemške vlade pokazale večjo politično občutljivost ter da je Angela Merkel pri pogajanjih z Grčijo »prvič odkrito zagovarjala hegemonijo Nemčije v Evropi«.
Po njegovem mnenju je Evropa ujeta v politično zanko, kajti »brez skupne finančne in ekonomske politike se bodo psevdosuverene države članice še naprej oddaljevale glede produktivnosti, politična skupnost pa na dolgi rok ne bo zdržala takšne napetosti«.
Končnih resnic ni
Čeprav je Habermas praviloma zelo kritičen do nemške vlade, je pohvalil njen odziv na begunsko krizo. O vojaškem posredovanju na konfliktnih območjih pa pravi: »Vojaški posegi v Iraku, Afganistanu, Maliju in Libiji so pokazali, da sile, ki intervenirajo, niso pripravljene pomagati pri obveznostih, ki iz tega izhajajo, torej pomagati pri vzpostavljanju državnih struktur v teh državah, kar traja desetletja. Iz izkušenj vemo, da posredovanja samo poslabšajo razmere v teh državah.«
Habermas se sicer ukvarja predvsem z javnim prostorom, kjer po njegovem mnenju poteka razumno upravljana komunikacija, ki povezuje družbo. Zavzema se za krepitev političnega angažiranja civilne družbe, podobnega njegovemu opisu »liberalne javnosti«, ko so se državljani sestajali v dunajskih kavarnah, da bi razpravljali in vplivali na družbeno dogajanje. Habermas govori o nevsiljivem uveljavljanju boljšega argumenta, rezultat, do katerega pripeljejo argumenti, pa je lahko samo začasna resnica, kajti končnih resnic ni.
Skozi Habermasovo teorijo se kot rdeča nit vleče demokracija, sem pa spada tudi stališče, da mora biti kapitalistični ekonomski sistem ukročen z demokratičnimi sredstvi. Demokracija pa je zanj javnost.
Sonagrajenec Charles Taylor, ki se prav tako vključuje v javne razprave, meni, da ni dovolj samo govorjenje, ampak je potrebno aktivno vključevanje vsakega posameznika v njegovo družbeno mrežo. Ocenjuje, da primanjkuje »skupnega življenja humanosti«.
Teorije obeh filozofov prinašajo prepričljivo razumevanje posameznika in njegovih družbenih vezi, je rekel vodja Kongresne knjižnice James H. Billington na podelitvi nagrade. Vendar filozofa nista bila nagrajena le za teorije, temveč tudi za svoje »politične in moralne perspektive s filozofsko globino«.
