Tiskane izdaje
Obsežna, razdeljena v več poglavij, je spremna beseda Jerneje Jezernik, ki je Almine zgodbe tudi prevedla. »Slovenci še vedno ne vemo, kam bi z njo,« se začne omenjena spremna beseda. Bila je svetovna popotnica, o kateri so nemški časopisi pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala svet, cenili so jo kot avtorico priljubljenih potopisov in eksotičnih literarnih del, bila je raziskovalka sveta in poznavalka človeške duše, preučevalka duhovne dediščine svetovnih visokih civilizacij, poliglotka in teozofinja* iz Celja. Da je Alma Karlin Celjanka, Jerneja Jezernik v spremni besedi poudari vsaj desetkrat, kar je nepotreben lokalpatriotizem, še posebej, ker gre za »državljanko sveta«, ki je obiskala vse celine po dolgem in počez.
Zakaj odhajaš na pot, je Almo leta 1919 vprašala mama, spoštovana major Vilibalda Karlin. »Saj nočem iti,« ji je odgovorila Alma, »toda moram. Nekaj v meni me sili in ne bom mogla najti miru prej, dokler se ne uklonim tej sili.«
Kot zimzelena melodija
Vsaka dežela, ki jo je obiskala, je imela zanjo poseben vonj in zvok, svojo barvo, poseben čar in posebno vzdušje, hkrati pa tudi svojo bolečino in razočaranja. Na Japonskem je preživela najlepše obdobje svojega potovanja okoli sveta, med drugim omenja Jerneja Jezernik.
Alma M. Karlin je bila pravzaprav zelo aktualna ali vsaj zelo vizionarska. S teozofskimi načeli je bila tako rekoč »pred časom«, kot se reče. Danes bi bila njena zgodba kot nekakšna zimzelena melodija, glede na obilico podobnih nagnjenj in hrepenenj, ki zaznamujejo sodobni svet.
V svojih zapisih je vedno poudarjala temeljno teozofsko načelo »spoznaj samega sebe!«, sicer znano že iz svetišča v Delfih in od Sokrata, ki se ga je oklepala kot svoje osrednje bivanjske niti. Njeni teozofski spisi ponujajo različne možnosti interpretacije, v našem okolju so vsekakor nekaj posebnega, kot meni Zmago Šmitek, zato je treba Almi Karlin priznati književne zasluge tudi na tem doslej prezrtem področju.
Prva dela s teozofsko vsebino je Alma napisala v letih 1925–1926, ko je še potovala okoli sveta, s teozofijo pa se je seznanila že veliko prej, pred izbruhom prve svetovne vojne leta 1914, beremo v spremni besedi, ko je živela in študirala v svetovljanskem Londonu. London je takrat prekipeval od okultnih združb ter vseh mogočih spiritualističnih gibanj in magičnih praks.
Ni znano, kdaj je postala uradna članica teozofskih družb, ohranjen pa je podatek, da so julija 1923 v Ameriškem teozofskem društvu potrdili njeno enoletno članarino, veljavno do naslednjega leta.
Teozofska vodila
»Blagor tistemu, ki je našel svojega boga kjerkoli v katerikoli veri,« je napisala v potopisu Samotno potovanje, kar je bila njena interpretacija teozofije. Ukvarjala se je predvsem z zunanjimi cilji teozofije, kot so vzpostavitev jedra univerzalnega bratstva brez razlik glede na raso, spol, socialni položaj in barvo kože, spodbujanje primerjalnega študija verstev, filozofij in znanosti ter preučevanje nepojasnjenih zakonov narave in skritih sil v človeku. Omenjena načela ali teozofska vodila obvladujejo tudi njene egipčanske zgodbe, s katerimi – se lahko zdi – je hotela prebujati in mirno, skromno ter neambiciozno spreminjati svet. Slovenščino je le lomila, pisala je v nemščini, ta jezik je izbrala za svojo ustvarjalno pisavo. Nikoli pa se ni odpovedala razmišljanju s svojo glavo in čutenju s srcem.
V Almini kratki prozi velikokrat srečamo enega od bistvenih elementov teozofije, in sicer nauk o reinkarnaciji, ki je ni sprejemala v nasprotju s krščansko vero, v kateri je bila vzgojena, ampak je gledala nanjo kot na sredstvo duhovnega napredka in moralnega izboljšanja. Verjela je v zakon vzroka in posledice, ki se prenaša iz enega življenja v drugo, in bila prepričana, da vsako bitje na Zemlji žanje sadove prejšnjih dejanj.
V zgodbi Rajeva svečenica se mora glavna junakinja odpovedati vsem srčnim željam in hrepenenju po moškem, saj je bilo odločeno, da bo Rajeva svečenica in bo lahko okusila svojo tuzemsko srečo v prihodnjem življenju, če si bo pri Totu, egipčanskem bogu učenja in modrosti, izprosila to milost. Skozi pravljično sito zgodbe Zlata pot v puščavo se iztresajo poučna zrna … Da ljudje ne bi smeli nikoli nikogar kaznovati iz jeze in neobvladanosti, saj je to človeka nevredno dejanje. In kako nično je vse minljivo materialno razkošje, če ne dojameš bistva življenja: služiti sočloveku. Na mestu, aktualno ali vsaj uporabno je razmišljanje, da naj bi to veljalo predvsem za vladarje, ljudi, ki naj bi imeli poleg oblasti tudi dragocene etično-duhovne izkušnje in bi morali namesto svojim strastem pravično služiti svojemu ljudstvu.
Rahlo srhljiva črtica Klic iz kraljestva senc, v kateri pisateljica v sklopu tematike tako imenovanega faraonovega prekletstva predstavi lik evropskega raziskovalca, ki ga že v mladosti neustavljivo privlačijo arheološke izkopanine v Egiptu. Novela Tutmozisov zdravnik je edino daljše Almino prozno besedilo z egipčansko tematiko, ki ga je napisala malo pred smrtjo. Besedilo je precej avtobiografsko, zdravilca in avtorico postavljajo v ospredje tri skupne značilnosti: skromnost, (samo)obvladovanje in močan socialni čut za soljudi.
Alma M. Karlin se je v kratki prozi posvečala predvsem nematerialni zapuščini starodavnega Egipta. V njej je na podlagi teozofije poskušala prodreti čim globlje v egipčanski duhovno-mistični ustroj. Najverjetneje tudi zato, ker so se avtoričine osebne težnje ujemale s predstavami starih Egipčanov o iskanju človekove popolnosti, telesne in duhovne čistosti ter simbioze zemeljskega in kozmičnega.
Knjigo odlikuje spremna beseda, ki jo je vredno prebrati prej kot kratke zgodbe, saj je v veliko pomoč pri njihovem razumevanju. Delo bo zanimivo za vse, ki iščejo pota duhovnosti, radovedni pa se bodo lahko na hitro seznanili z nenavadnim življenjem popotnice in drugačnim, za tiste čase še posebej eksotičnim razmišljanjem Celjanke Alme M. Karlin.
*Teozofija – teos (bog), sophia (modrost) – božanska modrost
