Tiskane izdaje
Februarja leta 1995 je v britanskem časopisu Independent izšla kratka kolumna tedaj neznane Helen Fielding. Napisana je bila z zornega kota neporočene ženske Bridget Jones, stare 32 let, ki živi in dela v Londonu.
Helen Fielding je nizala kolumne, ki so postale zelo priljubljene, in ko je Bridget postala znano ime, so ponudbe njeni avtorici deževale. V desetih letih, odkar se je Bridget Jones prvič predstavila v časopisu, se je pojavila v dveh mednarodno uspešnih romanih in dveh filmskih hitih.
Dvanajst let zatem je nastal tretji film, ki je v slovenskih kinih od danes. Čeprav film drugod po svetu vrtijo že več dni, še ni mogoče reči, ali bo ponovil uspeh prvih dveh, kritike pa so različne, kot je to praviloma pri tem žanru.
Helen Fielding so po komercialnem uspehu prvega romana Dnevnik Bridget Jones pripisali zasluge za širjenje književnega fenomena chick lit, ki je pozneje po zaslugi televizijske serije Seks v mestu (1998–2004), narejene po romanih Candace Bushnell, postal globalno prevladujoče žensko pisanje in moderen književni žanrski trend.
Ko so samske ženske po svetu brale o Bridget in jo gledale (Renée Zellweger), so se počutile bolje, ker so videle, da niso same s svojimi negotovostmi. Helen Fielding je v pravem času ustvarila poseben ženski lik, ki sicer ni bil povsem izviren, vendar je bil z videzom, obnašanjem in razmišljanjem tak, da so se z njim poistovetile bralke, zlasti tiste, ki so živele v podobnem okolju in se v podobnih letih soočale s podobnimi problemi ter pri tem nenehno iskale pravega moškega.
Navdih pri Jane Austen
Helen Fielding je priznala, da je našla navdih za Bridget Jones v klasičnem romanu Jane Austen Prevzetnost in pristranost in da je posodobila lik Elizabeth Bennet. To je lik osamljene in svojeglave ženske, ki ji prevladujoče moško okolje povzroča nevroze. Pri Jane Austen je bila takšna ženska skoraj zagotovo obsojena na to, da bo večno samska, medtem ko Helen Fielding svoji junakinji ne zapira možnosti, da bo našla princa na belem konju.
V romanih Helen Fielding ni zanemarljiva niti forma, saj so napisani kot dnevnik, v njih je natančno navedeno, kaj Bridget počne in kaj si misli. Zanemarljiv ni niti slog pisanja, saj so v hitrem tempu nanizane Bridgetine pripombe, o vsem pogosto duhovite in brez dlake na jeziku.
Bridget se je od začetka do danes spremenila, med drugim ne bere več knjig za samopomoč, temveč politično literaturo. Postala je uspešna producentka televizijskega informativnega programa. Ko je občinstvo spoznalo Bridget, je bila stara 32 let, v drugem delu jih je imela 34, v tretjem delu Dojenček Bridget Jones je stara 43 let, noseča, še vedno samska in še vedno se spopada s svojimi težavami.
Bridget Jones je nevrotična, kontradiktorna, po eni strani je karieristka, po drugi nenehno išče popolnega moškega. Mislila je, da je to Mark Darcy, lep, pameten in čustveno zadržan Anglež, ki ga je Helen Fielding ustvarila po več kot dvesto let starem književnem liku. Tudi to pot ga, tretjič, igra Colin Firth, medtem ko Hugha Granta kot razpuščenega Daniela Cleaverja ni več. Novo Bridgetino ljubezen igra Američan Patrick Dempsey, ki je v filmu ameriški milijarder Jack.
Prvi film o Bridget Jones je prinesel 282 milijonov dolarjev bruto zaslužka, medtem ko je proračun znašal samo 25 milijonov. Režirala ga je Sharon Maguire, pisateljičina tesna prijateljica. Drugega filma iz leta 2004 Bridget Jones: na robu pameti ni režirala Sharon Maguire, temveč je vskočila Beeban Kidron. Občinstvo ga je imelo manj rado kot prvi del, vendar je bil bruto zaslužek še vedno fascinantnih 262,5 milijona dolarjev.
Tretji film se je močno zavlekel, Helen Fielding je vmes objavila knjigo o Bridget Jones s podnaslovom Nora na fanta, vendar so scenarij ves čas spreminjali. Hughu Grantu scenarij ni bil všeč, zato je zavrnil vlogo, Sharon Maguire je sprejela režijo, ena od scenaristk pa je postala odlična britanska igralka Emma Thompson, ki je zase napisala epizodo zdravnice, ki skrbi za Bridgetino nosečnost. Emma Thompson tudi v pisanju ni kar tako, dobila je oskarja za scenarij romantične drame po knjigi Jane Austen Razsodnost in rahločutnost v režiji Anga Leeja.
Hollywood in romani
Nekaj fenomenov, ki so izšli iz književnosti, je zaznamovalo šestnajst let 21. stoletja, in to predvsem zaradi komercialnega uspeha filmov, posnetih po starejših ali novejših knjižnih uspešnicah.
V Hollywoodu so vedno znali zaslužiti s filmi, posnetimi po romanih, ki so pred tem postali bestsellerji. Spomnimo se na primer filma V vrtincu iz tridesetih let prejšnjega stoletja, posnetega po romanu Margaret Mitchell, ali Tolkienovega Gospodarja prstanov, pa Somrak sage, Harryja Potterja ... Slednji imajo velik popkulturni, družbeni, psihološki vpliv. Filmski hiti, posneti po knjigah različnih žanrov, so vzpostavili nov trend, ki se kaže kot najdonosnejša kombinacija književnosti in filma.
Podobno se je zgodilo z romani Helen Fielding, ki so postali popkulturni in sociološki fenomen. K temu so pripomogli tudi filmi, posneti po njenih knjigah, ter ustrezen trenutek, ko so milijoni žensk in peščica moških hlepeli po liku, kakršen je debelušna Bridget. Izbira Renée Zellweger za glavno vlogo se je pokazala za posrečeno, enako velja za Colina Firtha in Hugha Granta.
Ta hip je še prezgodaj za odgovor na vprašanje, ali je čas že povozil Bridget Jones in ali ni morda bolj naklonjen knjižnemu in filmskemu liku Katniss Everdeen iz Iger lakote, ki jo v filmu odlično upodablja Jennifer Lawrence. Vmes je ženske obnorelo tudi Petdeset odtenkov sive.
Po izjemnem uspehu knjige in filma iz leta 2015, ki je prinesel 560 milijonov dolarjev, pripravljajo nadaljevanje, ki ga bodo premierno prikazali na začetku prihodnjega leta. Kot Christian Grey in Anastasia Steele se vračata Jamie Dornan in Dakota Johnson. Nadaljevanje z naslovom Petdeset odtenkov teme avtorice E. L. James režira James Foley (Strah, Hiša iz kart).
Kaže, da se je z vprašanjem preživetja svojega lika skladno z duhom časa ukvarjala tudi Helen Fielding, zato ga je postavila v digitalno dobo. Bridget Jones je aktivna tudi na družabnih omrežjih, kot sta facebook in twitter. Helen Fielding je tudi zajedljiva, ko se proti koncu romana skozi besede svoje junakinje poigra s književnim fenomenom Petdeset odtenkov.
