Tiskane izdaje
Pred kratkim je izšla dragocena knjiga Dejana Bravničarja Pisma iz Moskve: študij violine z Davidom F. Ojstrahom na konservatoriju v Moskvi 1957–1960, ki je posebna iz več razlogov. Eden je zagotovo objava pisem, torej komunikacije, ki v pisni podobi tako rekoč izginja.
Pogovarjamo se samo še z esemesi, elektronskimi sporočili in na druge načine, vezane na sodobna tehnološka orodja. V knjigi Pisma iz Moskve so objavljena ročno napisana pisma (tudi kot faksimile), ki jih je Dejan Bravničar kot dvajsetletni študent violine pisal staršem v času študija pri slovitem violinskem virtuozu Davidu Fjodoroviču Ojstrahu.
V njih popisuje vse »bridkosti in sladkosti« študentskega vsakdana tistega sivega časa, ko je bilo pravo razkošje, če si imel v rokah svoje note, da si jih lahko krasil z lastnimi zapiski in opombami. Bralci lahko spoznavajo njegovo življenje pa tudi vzdušje v sovjetski prestolnici, kakor ga je doživljal mladi glasbenik.
Oče Dejana Bravničarja, skladatelj Matija Bravničar, je bil konec petdesetih let predsednik Društva skladateljev Jugoslavije in eden od njegovih sodelavcev v Beogradu je poznal Davida Ojstraha, zato ga je prosil, naj se pozanima, kakšne so možnosti, da bi njegov sin študiral pri njem. Kmalu je imel Dejan priložnost, da mu je nekaj zaigral, ker je Ojstrah gostoval v nekdanji Jugoslaviji. Bil je zadovoljen in tako se je začelo ...
Pri ruskem velikanu
»To je bil popolnoma drug, nov svet,« pravi Dejan Bravničar. Enkrat je na akademiji po naključju prisluhnil pianistu Svjatoslavu Rihterju (študenti so nenehno igrali v številnih akademijskih prostorih, dvoranah). Takole se spominja: »Ta koncert me je 'dotolkel'. Ves teden nisem bil sposoben misliti na nič drugega, kot na izjemno sugestivno sposobnost in moč tega ruskega velikana. Vedel sem, da imam edinstveno priložnost spopasti se z neverjetnim glasbenim izzivom, ki mi je bil ponujen. Druga možnost je bila, da se usedem na prvo letalo in vrnem v varno Slovenijo. Seveda sem izbral prvo možnost in poskusil v nadaljnjih letih iztisniti iz sebe vse, kar mi je omogočal osebni glasbeni talent.«
Z Davidom Ojstrahom je Bravničar vse življenje ohranjal stike, seveda v mejah možnega. Če je imel koncert v Jugoslaviji, se je potrudil, da je bil zraven, in vesel je, da ima toliko njegovih pisem. Zadnje pismo mu je Ojstrah napisal dve leti pred prezgodnjo smrtjo. Večkrat mu je pošiljal svoje posnetke in se veselil odzivov.
Najbolj pomembno je, da ga je Ojstrah usposobil za samostojno delo, kar je cilj vsakega pedagoškega procesa. Vsa ta in podobna razmišljanja je v pismih delil s starši, kasneje pa najverjetneje tudi s številnimi študenti, ki so pri njem okušali slasti in tegobe igranja na violino, saj je bil vrsto let profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Kot pedagog je poskušal slediti vzorom, ki jih je zasledil med študijem violine v Moskvi pri svojih odličnih profesorjih. Treba je vzpostaviti ideale, ki naj jim študent po možnosti vselej sledi, je prepričan Bravničar. Pri tem je potrebna velika vztrajnost učitelja in tudi študenta.
Bistvena naloga vsakega študenta je, da se nauči poslušati sebe. To je zahteval Ojstrah tudi od njega, ker zelo skrajša postopek učenja. V razredu se je vedno trudil, da bi bilo vzdušje čim prijetnejše. Najprijetnejše vzdušje je, če je študent dobro pripravljen, s čimer bi se verjetno tudi danes strinjali pedagogi vsega sveta.
Knjiga, ki opozarja
Knjiga Pisma iz Moskve po mnenju Boruta Smrekarja (pisec besedila o avtorju) na eni strani prinaša, na drugi opozarja, predvsem pa odpira vprašanja. V uvodni intonaciji h knjigi izpostavlja tri vidike. Prvič, kaj je v slovenskem glasbenem in kulturnem prostoru pomenil pojav mladega violinista s temi kvalitetami, ko je konec petdesetih let začel koncertno kariero. Drugič, koliko je bil (in je še) Dejan Bravničar kot violinist in pedagog prisoten v naši kulturni, glasbeni zavesti. Tretjič, kaj knjiga prinaša v smislu širjenja kulturnih in glasbenozgodovinskih obzorij.
Danes si ne predstavljamo, kaj je pomenil njegov prihod iz Moskve za naše kulturno okolje. Širše odprtosti takrat še ni bilo zaslediti, čeprav smo že imeli določeno glasbeno tradicijo. Z Bravničarjem smo prejeli seme predvsem ruske glasbene šole. Pomembno je tudi dejstvo, da je Bravničar ostal, da ni odjadral v svet, ampak je deloval tukaj, torej v slovenskem okolju. Knjiga razpira razmislek o tem in ponuja možne odgovore na vprašanja, zakaj je študij v tujini pomemben, kako zaznamuje poustvarjalnost študenta glasbe in njegovo življenje sploh.
Če si za konec izposodimo še nekaj misli Ženje Leiler, ki je napisala besedilo za zavihek knjige: »Morda najpomembnejša razsežnost Pisem iz Moskve tiči v izjemnem spoštovanju učečega se študenta do svojega profesorja. Tako ne spremljamo samo naporov študenta violine, ki grize te ali one koncerte, sonate, caprice in etude, poti muke ob neuspehih in sladko zadovoljstvo ob pohvalah, ampak tudi pristno in iskreno občudovanje mojstra, pri katerem se je imel priložnost učiti.« Sklene, da je knjiga trojni poklon … – poklon trdemu vsakdanjemu delu, staršem in profesorju. In ne nazadnje, knjiga je tudi poklon slovenskim ljubiteljem glasbe, saj je izdajo v celoti financiral Dejan Bravničar, izdal pa jo je Glasbeni atelje Tartini.
