Tiskane izdaje
Naslovnica s fotografijo brigadirja, stilizirano v najboljši socrealistični maniri, ne pušča prav veliko dvomov: le o čem drugem bi knjiga Bratstvo na delu lahko govorila kot o nostalgičnem spominjanju na stare čase, ko je bilo vse lepše in so mladi prostovoljno noč in dan kopali jarke z revolucionarno pesmijo na ustih? Sklepanje je preuranjeno; avtor Matjaž Stibilj se je tematike lotil z vseh zornih kotov in poročilu o »delovnih enotah cone A Julijske krajine« ne moremo očitati pristranskosti.
Knjiga, ki je pred kratkim izšla pri Založništvu tržaškega tiska ZTT-EST, je v resnici predelana diplomska naloga. Ugotovitev mentorice dr. Marte Verginella, zapisana v predgovoru, imenitno uvaja v branje: »Nezanemarljiva plat obsedenosti slovenske družbe z lastno preteklostjo je površno in luknjičavo poznavanje slednje. Mladinske delovne akcije, v katere so se vključile v povojni Jugoslaviji generacije mladih, so ena takih pomanjkljivo obdelanih tem.«
Kot sužnji, ki so faraonom gradili piramide?
Delovne brigade, v katere je bilo po uradnih podatkih, v vsej Jugoslaviji med letoma 1946 in 1952 vključenih več kot milijon mladih, so gotovo ena od tem, pri katerih prevladuje dokaj enostranski pogled oziroma vsestransko poveličevanje. Na ravni spominskih reminiscenc posameznikov je kaj takega manj presenetljivo, saj človeški spomin ponavadi deluje kot sito, na katerem (na srečo) ostane samo pozitivno.
Matjaž Stibilj se tematike že na začetku loti »ikonoklastično« in se vpraša o upravičenosti ene od temeljnih značilnosti mladinskih delovnih akcij, prostovoljnosti. Ugotavlja, da kljub odsotnosti vsakršnih listin, ki bi pričale o kakšni prisilni mobilizaciji mladih, vendarle ne moremo ignorirati dejstva, da bi kot svojevrstno prisilo lahko obravnavali tudi množično priglaševanje v delovne enote: kjer se je za tako obliko preživljanja poletnih počitnic odločil ves razred, bi en sam »stavkokaz« tvegal najmanj, da se ga pogleduje postrani.
Ker je to bilo neplačano delo, v katero so bili ponekod vpreženi tudi vojni ujetniki in kaznjenci (med redkimi plačanimi kadri so bili strokovni delavci), ni nič čudnega, da je tuji, Jugoslaviji in njeni ureditvi nenaklonjeni tisk mladinske brigade primerjal kar z gradnjo piramid, ki so jih faraonom zidali sužnji. Zabavna je aktualizacija, ki jo avtor popiše v prologu: ko se je nedavno podal po poteh brigadirjev, je pri Brčkem naletel na skupino delavcev, ki so polagali tračnice. Ob omembi mladinskih akcij je nekdo od njih sarkastično komentiral, da so »zdaj drugi časi, plača je pa skoraj enaka«.
Kljub vsemu avtor poudarja, da se je vseh njegovih desetero intervjuvancev – knjiga ne temelji le na arhivskih dokumentih, temveč tudi na razgovorih z nekdanjimi brigadirji – odločilo za delovne akcije po Jugoslaviji docela po svoji volji. Najbrž pri tem ni zanemarljivo, da so to bili prebivalci nekdanje cone A Julijske krajine. Položaj je bil na tem večnarodnostnem območju nekoliko specifičen, v specifičnih zgodovinskih okoliščinah sta se med prebivalstvom izoblikovala projugoslovanski in proitalijanski blok, vendar se ljudje za eno ali drugo stran niso opredeljevali samo po nacionalnosti, temveč tudi po ideološki usmerjenosti ali razredni pripadnosti.
Mladinske delovne enote je zato treba razumeti tudi kot del strategije boja FLRJ za priključitev cone A Jugoslaviji. Brigadirji so bili obeh nacionalnosti, slovenske in italijanske, slednji so bili predvsem člani italijanske antifašistične mladine. Ti so se priglašali v delovne enote zavoljo ideološke naklonjenosti, mladi Slovenci pa iz domoljubnih vzgibov. Toda kljub zemljepisni zamejitvi je glavna dodana vrednost knjige obravnavanje fenomena mladinskih delovnih brigad v ideološko neobremenjenem tonu.
Mladinske delovne brigade so pravzaprav poganjek drevesa, na katerem rastejo heroji dela, tako imenovani udarniki. Fenomen korenini v Sovjetski zvezi (z rusko besedo se jim reče stahanovci) in jugoslovanski politični vrh je tudi zato spodbujal proletariat k novim delovnim zmagam, s katerim so tekmovali z vestmi o zagnanih stahanovcih, ker so bila takrat leta informbiroja; Tito je moral preseči Stalina tudi po storilnosti proletariata, je pred točno letom dni razlagal dr. Andrea Matošević v predavanju O kurioziteti socialistične proizvodnje – primer herojskega dela, ki ga je imel na povabilo ZRC SAZU.
Ugotovitve Matjaža Stibilja so podobne, med drugim izpostavlja delovne akcije kot način boja proti naravi ter raziskuje ikonografijo na propagandnih plakatih, ki so vabili na delovne akcije. Upodobitve mišičastih mladcev (ki so postali »javno znane figure, nekakšen ekvivalent današnjih medijskih zvezd,« piše avtor) so spominjale na podobe nacistične mladine, vendar, kot opozarja dr. Cvetka Požar, ki jo Stibilj citira kot avtorico razstave o povojnem plakatu v MAO in spremnega kataloga (Stoletje plakata), imamo tu opravka z različnimi nameni: »nacizem je ideal lepote uporabil v smislu rasističnih teženj, v socializmu pa je postala simbol vitalnosti evforičnega in optimističnega ljudstva ter napredka, ki sloni na mladih, zdravih, discipliniranih in elana polnih ljudeh«. Mladinec je bil, skratka, »idealni lik novega človeka socialistične družbe«.
Morala je na visoki ravni
Med idealiziranimi predstavami o tem, kako naj bi potekala gradnja nove domovine in družbe, ter resničnostjo na terenu, se pravi v šotoriščih ob gradbiščih, je zijal prepad. Na delovišču naj bi vladali disciplina in hierarhija, podobna vojaški (od tod tudi poimenovanja delovnih enot – brigade), pa vendar so se mnogi prišleki pritoževali nad obredjem, ki se jim ob prihodu niso mogli izogniti: striženje na balin, zapraševanje zajedavcev in cepljenje. Striženje je bilo trn v peti predvsem ženskam, beremo v poglavju Življenje in delo v brigadah.
Stibilju je uspelo zbrati tudi vtise, ki so se njegovim sogovornikom porajali ob prvem stiku z Bosno in njenimi prebivalci, ki so jih doživljali kot prijazne, a hkrati zelo nevedne: »Ko so pripeljali ven katerpilerje [buldožerje], so ljudje tistih krajev, muslimani, prvič videli kaj takega. Tudi mi jih nismo videli mnogo, ma smo poznali vsaj avtomobile. Ma ko so oni zagledali te stvore, ki so se premikali, so jim nosili za jest travo,« sta pripovedovala dva od intervjuvancev.
Da bi se izognili konfliktom z domačini, so jim vodje zabičali, naj ne zapuščajo gradbišča oziroma šotorišča. Kršitve so se seveda dogajale, zvečina pa so bile brigade nekakšen svet zase. Kar je bilo najbrž z vidika organizatorjev čisto dobrodošlo: med mladinci različnih narodnosti so se spletle tesne vezi, poleg tega je bilo dovolj časa za indoktrinacijo.
Vsi nad takšnim izobraževanjem in predvsem podrejanjem ukazom niso bili navdušeni, avtor navaja primere nedolžnih potegavščin, ki so bile označene za subverzivno delovanje, s sogovorniki pa se vrti kot mačka okoli vrele kaše okoli še ene mitizirane teme v delovnih brigadah: »svobodna ljubav«. V arhivih, kakopak, ni o tem najti ničesar oprijemljivega (razen menda potrditve, da je bil neki brigadir izključen, ker je zaradi sestanka z dekletom izpustil sestanek Skoja). Morala je na visoki ravni, so ugotavljali tudi (uradni) kronisti.
»Takrat je blo tako. Pole je vse minilo in zdej, če bi kdo prašou, bi rjeku, ma kako sem biu neumen. Però takrat je blo tako,« so besede enega od nekdanjih brigadirjev, s katerimi Matjaž Stibilj končuje svojo knjigo. In nakazuje možne nadaljnje smeri raziskovanja: infrastruktura, industrijski obrati in vse, kar je zraslo pod rokami mladincev, se je pozneje polastninilo. Požrtvovalnost, ki si jo je danes težko zamisliti, je izoblikovala temelje, iz katerih je vzniknila sedanja družba blagostanja, v kateri je idealizem najbolj čislana vrednota.
