Tiskane izdaje
Švedinja Camilla Läckberg je nekdanja ekonomistka, ki se je lotila pisanja psiholoških kriminalk. V desetletju je postala ena vodilnih pisateljic te zvrsti v Evropi. Znana je po življenjskih zgodbah in po tem, da rada mori v domačem kraju Fjällbacka.
Zdaj piše deveto knjigo iz te serije, ki je bila doslej v celoti prevedena v slovenščino. Vseh osem naslovov (Ledena princesa, Pridigar, Kamnosek, Angel smrti, Morska deklica, Tujka, Neznanka, Čuvaj svetilnika) je izšlo pri založbi Učila International.
Je najbolje prodajana avtorica na Švedskem, kjer so jo izbrali za žensko leta 2012. Njene romane berejo v 38 jezikih v 55 državah in povsod so postali uspešnice. Skupaj je bilo prodanih več kot deset milijonov njenih knjig. Z Läckbergovo smo se pogovarjali o njenem pisanju.
Pisati ste začeli 'po pomoti', saj ste za božično darilo dobili tečaj pisanja. Ste takrat pričakovali, da bo to tako močno vplivalo na vaše življenje?
V bistvu to ni bila pomota. Vedno sem si želela biti pisateljica, vendar sem se šele na tečaju ustvarjalnega pisanja kriminalk zavedla, da lahko moje sanje postanejo moj poklic. To me je popeljalo na nepričakovano potovanje.
So vaši starši in mož kdaj obžalovali, da so trupla postala sestavni del vašega življenja?
Haha. Ne. Mislim, da so si zelo oddahnili in bili srečni, ko so videli, da počnem tisto, kar me res veseli. Vedeli so, kako močno sem si želela biti pisateljica in kako nepopravljivo strastna bralka kriminalk sem. Ko sem zamenjala poklic, sem postala srečnejša oseba.
Preden ste se lotili pisanja, ste imeli 'normalno' službo kot produktna menedžerka. Je bilo težko spremeniti Camillo Läckberg iz ekonomistke v pisateljico?
Niti ne. Nisem se dobro počutila ali bila srečna, ko sem bila produktna menedžerka. Resda sem imela službo, vendar do nje nisem čutila nobene strasti. Obožujem pisanje in ko sem se osredotočila nanj, je bilo to zame povsem naravno. Je pa res, da se čutim posebej privilegirana, da lahko delam tisto, kar res rada počnem.
Je kakšna prednost, če kot pisateljica obvladate tudi ekonomske večine?
Ekonomske veščine so mi v pomoč pri uporabi številk in zato, da lažje sledim številnim osebam v svojih romanih, ki so bile umorjene. Toda šalo na stran – zahvaljujoč svojim marketinškim sposobnostim in izkušnjam imam pri ustvarjanju vedno v mislih občinstvo. Gotovo mi je bilo to v veliko pomoč pri zasnovi knjig.
Zakaj ste se odločili, da boste po domačem kraju razmetali toliko mrličev?
Na začetku tečaja pisanja kriminalk so mi dali pomemben nasvet – piši o tem, kar poznaš. Zato sem začela pisati o domačem kraju Fjällbacka, kjer sem zlahka našla navdih za dogajanje kakor tudi osebe, ki so mi bile znane. Zelo rada imam svoje mesto, o njem imam lepo mnenje.
Zahvaljujoč vam je Fjällbacka zdaj znan in popularen kraj po vsem svetu. Ali domačini to cenijo? Imajo zaradi tega več ali manj turistov?
Zanimivo, da to omenjate, kajti nedavno je neki švedski dnevnik objavil članek o tem, kako opazno je naraslo število obiskovalcev Fjällbacke, ker so o tem mestecu brali v mojih knjigah. Zelo sem vesela, ker so moji bralci postali radovedni glede Fjällbacke.
V kriminalkah pogosto nastopa policist, ki ima resne težave, vaši policisti in policistke pa so še kar normalni.
Menim, da je zanimivo premešati dramo, ki je tako značilna za kriminalne romane, z vsakodnevnimi dogodki. Bralci čutijo, da to mojemu pisanju dodaja globino. Kak dogodek doma lahko povzroči enako močan čustveni pretres kot resnično kriminalno dejanje.
Morate v vsaki knjigi v osnovni zgodbi imeti še eno vzporedno?
Rada gledam na zgodbo z različnih perspektiv in se verjetno zato lotevam pisanja vzporednih zgodb. Menim, da tako postane roman še bolj zanimiv in zapleten. To se mi zdi hvalevredno orodje za raziskovanje oseb in omogoča razlage različnih situacij.
V romanih pogosto odpirate različne družbene in politične teme, kot je recimo kolaboracija z nacisti ali vprašanje strpnosti do istospolno usmerjenih oseb. Ali to umesti vaše zgodbe v širši družbeni kontekst?
Taki pojavi se povsem naravno znajdejo v mojem pisanju.
Radi poveste, da ko pišete, dejansko v glavi vidite vse, kar se dogaja, tako da vi to le prepišete v knjigo. Kako se počutite, ko vidite svoje romane na filmu?
Bil je neverjeten trenutek, poln hvaležnosti in ponosa, ko sem videla svoj roman Tyskungen (Neznanka) lani na velikem platnu.
Koliko krvi in nasilja je nujno potrebno za dobro kriminalko?
Dobri kriminalni romani se ne merijo po tem, koliko krvi je prelite in koliko nasilja je v njih. Nekatere najboljše kriminalke so tako prepričljive in sugestibilne, da ustvarijo celotno intrigo brez neposrednih scen nasilja in potokov krvi.
Na vaši spletni strani lahko najdemo kratko šolo pisanja kriminalk. Ste prejeli kak odziv nanjo?
Mnogi so mi sporočili, da cenijo mojo šolo in da so tam našli nekaj koristnih nasvetov in namigov, kako se lotiti pisanja. Rada delim izkušnje, ki sem jih nabrala v enajstih letih, odkar sem pisateljica. Kratka šola pisanja kriminalk je zame nekaj, kar rada vračam bralcem, ki me vsa ta leta močno podpirajo.
V Sloveniji ste zelo priljubljeni. Kdaj lahko pričakujemo vaš obisk?
Zelo rada bi jo obiskala. Rada potujem in srečujem bralce v različnih državah. To je zelo pomembno zame in zanje. Žal mi natrpan urnik ne omogoča še več takih obiskov.
