Tiskane izdaje
»Ljudje se lahko spreminjamo in prilagajamo, prav tako pesniki – na to me vedno opomnijo sokoli, ki ob cestah prežijo na plen z obcestnih svetilk. Če so se lahko oni navadili na drugačen svet in celo izkoristili nove možnosti, lahko to storimo tudi mi.« Tako Carolyn D. Wright o sodobnem svetu, ki sicer ponuja precej sivo sliko, vendar s tarnanjem ne bomo nič spremenili.
Carolyn D. Wright, ki je bila letos častna gostja na Dnevih poezije in vina na Ptuju, sodi med najeminentnejše ameriške pesnice, ovenčane s številnimi nagradami, vendar se še vedno predstavlja kot outsiderka. V smislu distance do homogenih skupin, ki so neredko zelo ekskluzivne, vzvišene in snobovske, sama pa prihaja iz Arkansasa, ki je »provinca med provincami«.
Tudi zato jo je pesnik in kritik Joel Brouwer označil za pripadnico skupine, ki šteje natanko enega člana. Oziroma članico. Sicer se je kmalu preselila v San Francisco, nato v New York, zadnjih trideset let pa je profesorica kreativnega pisanja na univerzi Brown na Rhode Islandu, vendar se še vedno čuti južnjakinjo, neredko prav tam nastajajo tudi njeni pesniški ciklusi.
Menda vse bolj narašča število tako imenovanih profesionalnih bralcev poezije iz akademskih krogov, krog preostalega občinstva pa je vse manjši?
Takšne trende pravzaprav spremljam, odkar sem začela pisati poezijo. Verjetno je to povezano s postopnim krčenjem prostora za poezijo in literaturo nasploh v tiskanih medijih oziroma dnevnih časopisih. Včasih so bili ti glavni izvor informacij, obenem pa so pomenili sito, na katerem je praviloma ostalo tisto, kar nekaj šteje. Literarne priloge imata danes v ZDA le še dva časopisa, New York Times in Los Angeles Times.
Morda je to tudi vpliv hiperprodukcije? Pred petimi desetletji je v angleškem jeziku pisalo okoli tisoč pesnikov, danes jih je dvajsetkrat toliko, zato se je bralcu vse težje orientirati.
Morda, vendar podobno velja tudi za druge umetnostne zvrsti, od proze in glasbe do fotografije in vizualne umetnosti. Večji problem vidim v popolni regulaciji produkcije, kjer procese diktira trg, ki je v primeru poezije skoraj zanemarljiv.
Vendar se ne pritožujem, tudi tisti, ki ne prisegamo na tržno logiko, živimo in pišemo. Verjetno je orientacija res otežena, še zlasti, ker vplivnih literarnih kritikov skorajda ni več ali pa so obsojeni zgolj na publiciranje v strokovnih revijah, ki nimajo velikega dometa. Vendar vsega tudi ni mogoče prevaliti zgolj na objektivne okoliščine, če človek potrebuje poezijo, jo lahko tudi najde.
Programi kreativnega pisanja še potencirajo takšno hiperprodukcijo?
Res jih je v ZDA veliko, na univerzah jih je okoli dvesto, vsi tudi niso optimalno zastavljeni, vendar igrajo pomembno vlogo. Ne gre zgolj za tehniko pisanja, v veliki meri predstavljajo tudi centre, kjer poezijo interpretirajo, razčlenjujejo in vrednotijo, in tako funkcionirajo kot institucija kavarne, ki je za razliko od Evrope pri nas skoraj povsem neznana.
Pa tudi sicer funkcioniramo drugače, zelo zabavni so bili pogovori s Tomažem Šalamunom, ki kar ni mogel verjeti, da pri nas ni razlike med letnimi časi, da pesniki prav tako intenzivno pišemo poezijo julija in avgusta kot jeseni, pozimi in spomladi. 'Poletja so namenjena drugim rečem, tudi pesniki potrebujejo počitnice,' je dejal.
Ko ste se odločali o svoji karieri, niste razmišljali eksplicitno o poeziji, vedeli ste le, da si želite biti ameriška umetnica. Zakaj ameriška?
Glede na to, kje sem preživljala otroštvo in mladost, sem bila zelo naivna, še v srednji šoli se mi je zdelo, da so umetniki lahko zgolj moški, Evropejci, in še to samo tisti, ki so že mrtvi (smeh). Tako sem si zastavila cilj, da bom ameriška umetnica, čeprav se je takšna formulacija kmalu razblinila.
Pravzaprav mi je bilo še zlasti na potovanjih po svetu dolgo nerodno, da sem Američanka; čutila sem nekakšno krivdo, dokler nisem postopoma spoznala, da je krivda dovolj enakomerno razdeljena med narodi in da nam je, Američanom, ni treba prevzemati več, kot nam je pripada.
Vaša pozicija outsiderke se je izkazala za preroško, celotna kulturna produkcija se je razpršila. Danes težko govorimo o umetnostnih centrih?
Centri niso mogli več obdržati vodilne vloge, čeprav morda še vedno poskušajo ustvarjati takšen vtis. Osrednji tok se je spremenil v omrežje kapilar, kar ni nujno slabo, saj je za kondicijo organizma prav tako vitalen kot vene in aorte. Seveda vsi iščemo stabilnost in garancije, vendar bi lahko rekli, da nekako 'stojimo na ribah' in lovimo ravnotežje. Namesto velikih monumentalnih del vsak nekako prispeva svoj košček v mozaik, čeprav nihče ne ve, kakšna bo njegova celovita podoba.
Ali kdaj zgolj zase prebirate poezijo, ki ste jo napisali pred desetletji?
Zelo redko, praviloma zgolj v času kriz, pogosto sem presenečena, kaj sem tedaj napisala oziroma imam občutek, da je to napisal nekdo drug. Raje posegam po delih drugih pesnikov, poezijo potrebujem, kot človek včasih potrebuje objem ali drugo telo, skratka nekaj, kar ti omogoča optimalno bližino.
Večina jo potrebuje vsaj občasno, denimo ljubezen ali smrt ter druge mejne situacije so trenutki, ko se zdi poezija nepogrešljiva. Zelo rada pa prebiram svojo poezijo drugim, čeprav imam še vedno tremo pred javnimi nastopi. Ponavadi si v množici izberem kakšen obraz, ki se zdi najbolj nedostopen in nedovzeten za zven pesmi, in ga poskušam po svojih močeh animirati.
Kar nekaj vaših zbirk je nastalo v sodelovanju s fotografi. Besede niso več dovolj?
So, vendar dobijo drugačno dimenzijo, nov moment in pospešek. Ne izogibam se narativnosti, četudi se pesnik želi še tako distancirati od zgodbe, je ta vedno tukaj, vizualne podobe pa niso ilustracija besed, temveč dodatna vrednost. Še zlasti, če gre za tako specifične projekte, kot je recimo pesniška zbirka, ki je nastala ob obiskih zloglasnega zapora Angola v Louisiani, ali introspekcija samomorov in umorov v New Orleansu.
To so pravzaprav bizarni, nadrealni prizori – kaznilnica Angola ima dve jezeri, igrišče za golf, areno za rodeo, svojo televizijsko in radijsko postajo, kljub temu pa je to eden najbolj strogih zaporov v ZDA, devetdeset odstotkov ljudi, ki se znajdejo tam, v zaporu tudi umre, usode posameznikov so pretresljive.
Kabinetni hermetični pristop, značilen za številne pesnike, vam očitno ne zadošča?
Po eni strani so takšni principi pomembni, po drugi pa bi bilo morda boljše, če bi se ljudje bolj držali doma. Tudi tako je mogoče pridobiti pomembne življenjske izkušnje, sama sem se šele zdaj zavedela, da bi lahko stopila iz svojega literarnega kabineta in zaprtega kulturnega univerzuma. Matična univerza ponuja vpogled v toliko zanimivih področij, katerim do zdaj nisem posvečala pozornosti.
Šele zdaj spoznavam čare fizike, kemije, geologije, biologije, še zlasti sem se posvetila botaniki in drevesom. Glede na to, da sem odrasla sredi obširnih arkansaških gozdov, je bila vrnitev k drevesom pravo odkritje. Našla sem tudi drevo, pod katerim si želim umreti, natančno vem, kaj bom tedaj oblekla in katero knjigo bom vzela s seboj.
