Tiskane izdaje
»Pridite za pol leta sem, pa boste z lahkoto napisali roman,« pravijo udeleženci literarne delavnice Lenarta Zajca, ki poteka v zaporu na Dobu. Literatura je idealna za zapolnitev praznega časa, je pa tudi opora pri samorefleksiji in kompas pri iskanju vrednot. Zajc pravi, da je odlično terapevtsko sredstvo za ljudi, ki prestajajo težke preizkušnje, kar nedvomno velja tudi za prestajanje zaporne kazni.
Literarno druženje, ki smo se ga udeležili prejšnji teden, navzven ni bilo bistveno drugačno kot navaden literarni večer, le udeleženci so bili bolj živahni in odprti, kot je publika v Ljubljani ali drugje. Za dobro zarešetkanimi okni kaznilniške učilnice je Lenart Zajc z gostjo, pesnico Majo Vidmar, in s šestimi kaznjenci govoril o Strniši in vesolju, o tem, kako pesem, ko je enkrat napisana, pripada samo še bralcu, pa o tem, ali je Nobelova nagrada za Boba Dylana upravičena ... Potem so dogajanje poživili še verzi, ki jih je iz svojih knjig prebrala Maja Vidmar, in pogumna vprašanja udeležencev mentorju Zajcu in njegovi gostji Maji Vidmar.
Na koncu so nekaj besed o svoji literarnodelavniški izkušnji povedali še za naš časopis. »Če kje, potem je priložnost za branje v zaporu,« je dejal eden od njih. »In za pisanje tudi,« ga je dopolnil drugi. »Pisanje je še veliko bolj oseben proces od branja, ima močnejši terapevtski učinek,« je še dodal.
Udeleženci Zajčeve literarne delavnice niso začeli brati v zaporu, temveč so že dolgo bralci. In kaj so brali skupaj z Lenartom Zajcem? »Bartolovega Alamuta, Videmškovo Na begu, mojo Agencijo, Ino Cvetke Bevc, Jančarjevo To noč sem jo videl, poezijo Maje Vidmar, trenutno pa beremo Janjo Vidmar Otroci sveta. Ko smo povabili Videmška, je nastala zabavna anekdota, zadeva pa se je dobro končala, saj knjiga Na begu govori o migrantih in njihovem begu, ne pa o zapornikih,« je povedal vodja literarne delavnice na Dobu. Knjig v zaporu jim ne manjka, lahko si jih naročijo in prinesejo tudi od zunaj.
V zaporu imajo tudi knjižnico. »V njej se da dobiti marsikaj, na voljo imamo okoli deset tisoč različnih naslovov,« pravi knjižničar, ki tudi obiskuje literarno delavnico Lenarta Zajca. »Od približno šeststo zapornikov ZPKZ Dob jih je malo manj kot sto včlanjenih v knjižnico, redno pa jo obiskuje okoli dvajset ljudi,« še dodaja. Sestavni del delavnice je tudi pisanje literarnih besedil.
Nekateri so napisali kratke zgodbe, pesmi in stripe, Feliks Plohl pa je napisal debel roman, ki obsega kar 1200 strani in bo najverjetneje izšel v treh delih. Zgodba je delno avtobiografska, govori pa o tem, kakšne izkušnje je imel kot tujec v popolnoma drugačnem svetu, v ZDA. Feliks Plohl je napisal tudi zelo zanimivo avtobiografsko zgodbo o vojni v Bosni, objavljena bo v brošuri, ki jo bo izdala JAK po zaključku projekta Vključujemo in aktiviramo!, kamor sodi tudi literarna delavnica na Dobu.
Pišejo tudi drugi udeleženci delavnice. Lenart Zajc je nad njihovimi zgodbami navdušen. »Dramaturško so izpiljene, slog pa je zelo poseben, nekako temačen. Čuti se jim, da prihajajo iz dna duše, iz bolečine.« Ne pišejo vsi zaporniki, saj Zajc noče, da bi postalo pisanje stvar prisile.
Nad romunskim zakonom, ki zapornikom zniža kazen za 30 dni, če napišejo knjigo, so udeleženci delavnice navdušeni. »Če bi nam za vsako napisano stran znižali kazen za en dan, bi vsak napisal knjigo, debelo kot Vojna in mir,« se pošalijo. Spomnimo, da je kar nekaj znanih osebnosti pisalo v zaporu: markiz de Sade, Oscar Wilde, Fjodor Dostojevski, Aleksander Solženicin, Wole Soyinka, Martin Luther King, Nelson Mandela, Malcolm X ... V tujini obstaja žanr zaporniške literature, pri nas pa tega zadnja desetletja ni.
Projekt Vključujemo in aktiviramo
Podobne delavnice, kot potekajo v zaporu na Dobu, potekajo še v šestih ustanovah: zaporih na Igu in v Kopru ter socialnovarstvenih centrih Črna na Koroškem, Dolfke Boštjančič Draga, Dobrna in Dornava. Poleg zapornikov so vanje torej vključeni še ljudje z razvojnimi motnjami. Gre za relativno velik projekt Javne agencije za knjigo z naslovom Vključujemo in aktiviramo!. Izvajati so ga začeli, potekal bo štiri leta, sofinancira ga Evropski socialni sklad, njegova skupna vrednost pa je 850.000 evrov, pravi Mojca Bergant Dražetić iz Javne agencije za knjigo.
Namenjen je vključevanju ranljivih družbenih skupin v družbo, rdeča nit programa pa so izbrana slovenska leposlovna knjižna dela. Mentorji – Cvetka Bevc, Lenart Zajc, Aksinja Kermauner, Ciril Horjak, Nataša Konc Lorenzutti in Alja Adam – so se pred začetkom izvajanja delavnic izobraževali na seminarju za mentorje, ki je potekal letos v Ljubljani.
Evropski pilotni projekt
In kako je sploh nastala zamisel, da bi bilo dobro slovenske zavode, v katerih bivajo ranljive skupine, poseliti z literaturo? Idejni oče projekta je Lenart Zajc. Pripoveduje, da se mu je zamisel porodila že pred časom, in sicer zato, ker je prepričan, da je literatura pomembna za ljudi, ki doživljajo velike življenjske preizkušnje. Že leta 2007 je poslal predlog za izvajanje tovrstnih delavnic na več zavodov za prestajanje kazni, pozitiven odgovor pa je dobil le od Vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora.
Tam je potem delal s skupino mlajših deklet, veliko so brali, debatirali in pisali, projekt je lepo uspeval. A ker je potekal na volonterski osnovi, so ga zaradi pomanjkanja sredstev morali prekiniti. Lenart Zajc se je na vse načine trudil, da bi ga ponovno oživil, obračal se je na različne dobrodelne organizacije, iskal sponzorje ... a podpore ni našel.
Ko je že skoraj obupal, je ob neki priložnosti naneslo, da sta o tem poklepetala z Mitjo Čandrom, ki je tudi sam razmišljal o nečem podobnem. »Poslal sem mu svoje opise projekta in vso dokumentacijo, on se je s to zamislijo obrnil na JAK in stvari so končno stekle, kot je treba. JAK je od Evropske unije dobila sredstva, celo več, ves projekt je postal evropski pilotni projekt z možnostjo, da se implementira tudi v druge države,« je povedal Lenart Zajc.
Literatura kot oprijemališče
Podobno delavnico v ženskem zaporu ZPKZ Ig vodi pisateljica Cvetka Bevc. Pravi, da so njene udeleženke navdušene bralke, vedno znova jim prinaša knjige, ki potem zakrožijo po zaporu. »Branje smo začele z Vojnovićevo Jugoslavijo, mojo deželo, nadaljevale pa z zbornikom Na poti do lastne sobe. Udeleženke so v pogovorih zelo zavzeto izražale svoje izkušnje in mnenje o knjigah.
Podobno je bilo tudi z Mazzinijevim Otroštvom, Minutami prednosti Maje Vidmar, romanom Suzane Tratnik Ime mi je Damjan …« Bevčeva organizira tudi obiske raznih gostov, ki so povezavi s prebranimi knjigami. Tako so na Igu gostovali Ervin Hladnik Milharčič, Darij Zadnikar, Maja Vidmar, Ana Porenta pa nekdanji obsojenec z Doba Mitja Duh, ki je o svoji izkušnji tudi napisal knjigo.
»Tisto, kar me posebej navdušuje, je dejstvo, da večina udeleženk piše, ustvarja, nekatere imajo pravi literarni talent. V branje mi včasih prinesejo svoje dnevniške zapiske, v katerih potem poiščemo snov za literarno obdelavo. Med prispevki se najdejo opisi zaporniškega življenja, spomini na otroštvo, izpovedne pesmi, kratke zgodbe,« pravi Bevčeva.
»Najbolj me je presunila izjava ene izmed udeleženk, da če bi v mladih letih vedela za vso to literaturo in možnosti kreativnih delavnic, ne bi tako 'zabluzila'. Upam, da bosta prav literatura in pisanje ponudila trdo oprijemališče po izpustu iz zapora,« še dodaja pisateljica in mentorica literarne delavnice na Igu.
