Tiskane izdaje
Priključitev Krima in agresija na vzhod Ukrajine leta 2014 sta bili prelomnici v Putinovi politiki. Intervencija v Siriji je utrdila položaj Rusije na globalni šahovnici. Kdo bo ustavil Putina, se sprašuje Gari Kasparov v knjigi Zima prihaja, ki je v slovenščini pred kratkim izšla pri Učilih v prevodu Nikija Neubauerja.
Kasparov nima pravega odgovora na to. Težava je, da so na bregu, ki je nasproti odločnemu in brezskrupuloznemu Putinu, nezreli zahodni voditelji, ki imajo meglen pogled. Tako avtor obračunava z nekdanjim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, ameriškim predsednikom Barackom Obamo, kanclerko Angelo Merkel in nekdanjim italijanskim premierom in vodjo evropske komisije Romanom Prodijem. Vsi ti so vodili ali vodijo do Kremlja spravljivo politiko.
Kasparov pove, kaj jim zamegljuje pogled. To so milijarde dolarjev, ki so v zadnjih letih prišle iz Rusije na Zahod. Priliv denarja iz Rusije je zvezal roke dobršnemu delu Evrope. Velikanski kapital, ki se je na primer zlil v Veliko Britanijo, ter veliki posli Nemčije z Rusijo vplivajo na evropsko politiko do Putina. Še bolj je Kasparov razočaran nad Barackom Obamo, ki se nemočno odziva na njegove poteze. Tudi Obamov predhodnik je napačno ocenil Putina. Kasparov spomni na dva Putinova telefonska pogovora z Georgeem Bushem 11. in 12. septembra 2001, krajšima od minute, s katerima je Putin okrepil prijateljstvo z Bushem, kar mu je v naslednjih letih prineslo velikansko korist.
Naivna je bila predstava, da bo svobodni svet, kakor ga imenuje Kasparov, uporabil gospodarske in družbene vezi za postopno liberalizacijo avtoritarnih držav. Primer: Evropa dobiva tretjino energije iz Rusije, nekatere posamezne države pa še več. Hkrati gre v Evropo 80 odstotkov ruskega izvoza energije. Evropski bojkot po priključitvi Krima ali pa že samo obdavčitev energije iz Rusije bi resno ogrozila rusko gospodarstvo.
Gari Kasparov v knjigi ostro obtožuje rusko kleptokracijo in prizanesljivost zahodnih demokracij do Putina. V knjigi navaja osebna opažanja in izkušnje, ki jih je zbral kot aktivist v Rusiji in kot aktualni predsednik Fundacije za človekove pravice s sedežem v New Yorku, kjer je nasledil Václava Havla. To je pripoved o tem, kako je zaradi brezbrižnosti in včasih tudi podpore svobodnega sveta Putin ustavil demokratični eksperiment v Rusiji. Zakaj tega ni nihče preprečil, se sprašuje.
Nekoč tekmeca,
Med vojno v Jugoslaviji je bil na strani Hrvatov in Bosancev, od leta 2014 ima tudi hrvaško državljanstvo in hišo v Makarski. Njegov največji šahovski tekmec Anatolij Karpov, s katerim sta odigrala nepozabne dvoboje, je bil politično na drugem bregu. V času Sovjetske zveze je bil Karpov na strani režima in med vojno v Jugoslaviji na strani Srbov. Danes nista več na nasprotnih bregovih, združilo ju je angažiranje za zrušitev predsednika svetovne šahovske organizacije (FIDE) Kirsana Iljumžinova. Iljumžinov je bil od leta 1993 do 2010 predsednik avtonomne republike Kalmikije znotraj Ruske federacije, svetovno šahovsko organizacijo vodi od leta 1995 in je močno povezan s Putinom. Karpov in Kasparov menita, da Iljumžinov vodi svetovni šah v propad.
Šah je sicer izgubil precej nekdanjega političnega pomena, še zdaleč pa ne vsega, zato boji za pozicije v FIDE, sploh na njenem čelu, še zdaleč niso nedolžni. Nekoč je Sovjetska zveza s šahom kazala intelektualno premoč nad ostankom sveta, zato so bili najboljši sovjetski in hkrati tudi svetovni šahisti narodni junaki, ki jih je Kremelj slavil.
Velik junak je bil Anatolij Karpov, svetovni prvak od leta 1975 do 1985, po tem – v času samostojne Rusije – je ta naslov spet osvojil leta 1993 in ga leta 1996 ubranil. Ta Karpov, ki ga je moskovska oblast svojčas tako slavila (imel je nekaj političnih funkcij, pri 18 letih je bil delegiran na kongres komsomola ter postal član centralnega komiteja), se je z njo sprl zaradi šaha in sklenil zavezništvo s političnim oponentom Kasparovom, s svojim največjim šahovskim tekmecem ter osebnim in političnim sovražnikom. Kasparov je javno deloval od začetka perestrojke, podpiral reforme Mihaila Gorbačova in zatem tudi Borisa Jelcina. Pozneje je bil nad obema razočaran.
Hitlerjev scenarij
Politični aktivizem šahistov torej ni nov pojav, nova pa je ostrina obračunavanja Kasparova s Putinom. Označuje ga za najnevarnejšega človeka na svetu. Če se Putinu dovoli, da napreduje od zmage do zmage, pomete z opozicijo doma in hkrati pridobiva ozemlje in vpliv na tujem, se bo tveganje splošne vojne dramatično povečalo, opozarja šahist. Hitlerjev scenarij je bil podoben, pravi Kasparov, vendar eksplicitno dodaja, da Putin seveda ni Adolf Hitler, ker ni mogoče nikogar primerjati s tako nezaslišanim zlom. Toda Putin ima nekaj, česar Hitler ni imel: jedrsko orožje. Opominja, da se Hitler leta 1936 ni predstavil kot množični morilec, ki bo tri leta pozneje začel drugo svetovno vojno. Toda že takrat je nacistični režim preganjal Žide, homoseksualce, invalide in politične nasprotnike, Putin je, piše Kasparov, prevzel ta sistem preganjanja in uveljavlja enake zakone.
Leto 1936 Kasparov omenja tudi zato, ker so bile takrat v Berlinu olimpijske igre, kar avtorja pripelje do primerjave z zimskimi igrami v Sočiju leta 2014, in pravi, da je Putinov režim spremljal scenarij, ki je bil napisan leta 1936 v Berlinu. Tako v Berlinu kot Sočiju je na odru stal vsenavzoči vodja s svojimi ambicijami in megalomanijo.
Kako torej ukrepati? Recept Garija Kasparova je slišati preprost: ker je svet spet v hladni vojni, je treba poseči po enakih metodah, ki so nekoč že učinkovale proti sovjetski ekspanziji. To bi pomenilo izolacijo Kremlja namesto iskanja kompromisov, ostrejše sankcije, dobavo orožja Ukrajini, demonstracijo sile, da bi ustavili Putina.
Legendarne partije
Kdo je Gari Kasparov, ki si drzne tako brezkompromisno kritizirati Putina? Predvsem je eden najgenialnejših ljudi na svetu. Njegovim stališčem o Putinu nekateri pritrjujejo, drugi jih označujejo za paranoična. Rodil se je leta 1963 v Azerbajdžanu. Njegov oče je bil Žid, mati pa Armenka z dekliškim priimkom Kasparjan. Starša sta se ločila in mama je spremenila svoj priimek v rusko varianto Kasparov. Pri dvanajstih letih je Gari dobil materin priimek. Poleg legendarnih partij je odigral nekaj pomembnih dvobojev z računalniškimi programi, ki so na začetku prvega desetletja 21. stoletja postali tako močni, da zmagajo v večini partij proti vodilnim velemojstrom. Februarja 1996 se je spopadel v dvoboju šestih partij z IBM-ovim računalnikom Deep Blue. Izgubil je prvo partijo, zatem dobil tri in dvakrat remiziral. Maja 1997 je izgubil dvoboj z izboljšano verzijo Deep Blue. Pri rezultatu 1 : 1 ob treh remijih je izgubil zadnjo partijo po grobi napaki v otvoritvi. Programi preračunavajo variante sto milijonov hitreje od človeka, vendar se včasih izgubijo v pozicijah, v katerih je potrebna dolgoročna strategija in pri katerih ima človeška intuicija premoč.
Aktivist in ne politik
Potem ko se je leta 2005 Kasparov, po izobrazbi anglist, ki rad prebira poezijo, upokojil po dvajsetih letih na vrhu poklicnega šaha, se je pridružil porajajočemu se ruskemu gibanju za demokracijo. Svetovni šahovski prvak je postal leta 1985, star 22 let. Od takrat posveča večino časa spodkopavanju Putina. Najaktivnejše se je podal v politične vode leta 2008, ko je bil opozicijski kandidat na predsedniških volitvah. A o sebi pravi, da se ni nikoli imel za politika, ampak za aktivista. »Če bi lahko kaj dosegel politično, bi bilo to mogoče šele po Putinu,« je dejal v enem od intervjujev.
