Tiskane izdaje
Kot da smo na naslov pričujoče zbirke kar nekako čakali že nekaj let, odkar Osti sistematično udarja pesniške pečate skozi verzno obliko haikujev.
Majhna pesem sovpada s siceršnjo življenjsko (pesniško) filozofijo, ki jo ves čas tudi skorajda dnevniško upesnjuje in jo je v novi zbirki uokviril v besede: Otrok Zahoda – / vsak dan vse bolj postajam / starec Vzhoda.
Nekdanji dolgi naslovi Ostijevih pesmi so se skrajšali v haikuje, iz katerih lahko izpeljuje nove in nove naslove ... in če so ti naslovi že svojčas bili pesmi zase, zdaj tvorijo več tematskih sklopov, ki jih tudi naslavljajo: naslov sklopa je torej tudi prvi haiku v tem sklopu, natisnjen poševno.
Tako je Osti nekako smiselno tematiziral svoj lirični krog – vse izhaja iz vsega, vezni člen pa sta zima in ljubezen, nujno medsebojno povezani, zima kot zavedanje minevanja, bivanjskega hladu, ljubezen kot antipod temu hladu, gaz skozi to zimo.
Ne, ni kritiška interpretacija, te besede potrjuje sama Ostijeva lirika, ki že v prvem razdelku Pred mano se, kot pred soncem, popolnoma slečeš – brez sramu odkrito zapiše Snežna belina / najinih kož prekriva / temo v naju.
Glede na Ostijevo življenjsko izkušnjo je bivanjska razsežnost praznine (in snega) skorajda edina, v kateri lahko najde smisel preživetja, njegova intimna izkušnja pa se mora nujno zrcaliti v tej praznini (snegu); sneg je ključna beseda nove zbirke, in to v vseh svojih pojavah, od snežink in sneženja do bele snežne pokrajine, snežne praznine, snežnega miru in na koncu snež(e)ne ljubezni: Belina okrog / naju pušča sledove / tudi v naju.
Tudi pomlad in poletje sta nujno zaznamovana s snegom; bodisi kot občutek preporoda bodisi kot reminiscenca ali upanje na vrnitev zime in ponovitev celotnega kroga. Če je predzadnji sklop haikujev torej povezan s pomladjo in poletjem/preporodom (Sneg me spominja / na tvojo kožo. Ta me / bo nanj poleti.), je zadnji nujno spet vrnitev v sneg in tozadevno intimno izkušnjo, bodisi sedanjo ali reminiscenčno, iz spomina, tisto, ki je zaznamovala večino Ostijevih prvih »slovenskih« zbirk.
Pojavi se topel pepel snega, Sneži tudi po / van Goghovih sončnicah. [...], Na veke mi spet / sneži. Kot nekoč tvoji / topli poljubi. In, kot zapik, ultimativno srečanje z minevanjem, tudi v krogu snega in zimske motivike: Staram se. Vse več / je mojih spominov pod / visokim snegom. In omenjeni haiku o otroku Zahoda.
Spremna beseda Milana Vincetiča opozori na Ostijevo »žerjavico besed« in poišče tudi siceršnje umetniške vzporednice/prispodobe njegovi belini. Če je njegova »belina pekoča«, je torej pekoča tudi njena praznina, bivanjska razsežnost, ki jo pri Ostiju, kot smo že ugotavljali, nujno polni ljubezen. Bržčas zato tudi zapušča sledi, znane že iz neke davne bele pravljice, prve pesmi na čelu sodobnega povojnega pesniškega izročila.
In če bi se potopili še dlje v razsežnosti Kovičeve »bele« poetike, bi ugotovili, da zima s svojo hladno distanco in belo bližino hkrati narekuje zanimivo različne pole pesniške izpovedi, odvisno, kam v čas jo postaviš. Tu je seveda tudi Menartova Bela pravljica, pesnitev iz leta 1963, v kateri sneg prinaša spomine na najbolj rosna leta, zaznamovana s slutnjo smrti.
Trije različni (in ne tako različni) pesniški poli skozi »belo«, sneg, sever in snežinke, razlagajo svojo življenjsko zgodbo: ta s spomini na mladost, ta s polnjenjem praznine z bližino, ta spet z distanco simbolista, ki šele proti koncu svoje pesniške poti upa razbiti lupino: To so darovi, oče. Drugih ni.
Kam torej grejo poti iz »majhne pesmi«? Križemsvet? Ne. Nazaj vase? Morda. Čeprav so v pričujoči knjigi nakazane tudi nekatere druge možnosti: Ko bom zahajal, / bo sonce vzhajalo. / Grem mu naproti.
