Tiskane izdaje
Kako se je godilo Prešernu po smrti? O tem vemo marsikaj, obstajajo številna poročila, neposredne izkušnje pa ponuja tudi sedanjost, saj se pesnik še vedno prikazuje na proslavah, hodi v vrtce in šole, daje ime in vsebino mnogim kulturnim ustanovam.
S Prešernom živimo kot s svojim kulturnim in nacionalnim svetnikom, to je jasno vsem pismenim. Toda kako je postal svetnik, mesijanska in nazadnje tudi popkulturna zvezda? Kakšne so bile okoliščine njegove »beatifikacije«? Bi lahko bilo drugače? Smo Slovenci s svojim »največjim pesnikom« nekaj običajnega ali smo glede tega med evropskimi narodi izjemni?
To so vprašanja, s katerimi se ukvarja in nanje tudi argumentirano odgovarja Marijan Dović, literarni zgodovinar srednje generacije, zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, pred tem avtor treh znanstvenih monografij.
Vsebina tistega, kar se imenuje Prešeren po Prešernu z zelo povednim podnaslovom, je postopoma nastajala od njegovih poznih študijskih let, pove avtor v uvodu, interes za vprašanja kanonizacije in njene vloge pri formiranju nacionalnosti pa se je okrepil z mednarodno spodbudo, ki je prišla z Islandije; tudi tam imajo namreč pesnika, primerljivega s Prešernom.
V širšem kontekstu pa gre za raziskave, usmerjene na evropski kulturni nacionalizem in vlogo »kulturnih svetnikov« v njem; pri mednarodnem projektu je sodeloval tudi omenjeni slovenski inštitut. Najbolj na udaru je seveda druga polovica 19. stoletja.
Slovenci smo bili s kanonizacijo Prešerna popolnoma konkurenčni, čeprav smo se tovrstni evropski nacionalistični regati s polnimi jadri pridružili šele v zadnjem desetletju, ko so se začele priprave na postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani. Začetek pa je, kot vemo, pri Stritarju, ki je v uvodu prve (Levstik-Jurčičeve) posthumne izdaje Poezij (1866) zapisal, da je »tudi naš Prešeren eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija«. Svetovni umetnik prve kategorije torej.
Razglednica z odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani, 1905.
Kdo so kulturni svetniki?
Dović je razdelil gradivo na dva komplementarna dela. Prvi, krajši, je namenjen evropskemu vidiku (Nacionalni pesniki in kulturni svetniki v evropskih literarnih kulturah), drugi pa domači sceni, na kateri kraljuje naš pesnik (Kanonizacija Franceta Prešerna v slovenski literarni kulturi). A kdo so pravzaprav kulturni svetniki? Po Doviću so to umrli umetniki in intelektualci, ki so kot utelešenje določenih družbenih idealov postali figure kulturnega spomina svojih nacionalnih (ali regionalnih) kultur in pri tem prevzemali družbene vloge, tradicionalno rezervirane za vladarje in svetnike.
Lahko si predstavljamo, koliko zanimivih nacional(istič)nih dogodivščin, vezanih na »svetniške« biografije, se preriva za takšno definicijo. Avtor postreže z njimi selektivno, od antičnih kultov in srednjeveških ritualov do sekulariziranega pariškega Panteona (tu si lahko preberemo, kakšne venčalne komedije so imeli Italijani z živim Petrarco, Angleži in Francozi pa komemorativne rituale s posmrtnimi ostanki Chaucerja in Voltaira), dokler ne naleti na stoletje nacionalnih pesnikov, vemo, katero.
Posebej izpostavlja kult stote ali malo drugače okrogle obletnice. Začelo se je že s proslavljanjem dvestote obletnice Shakespearovega rojstva, nato je postavljanje velikih spomenikov potegnilo za sabo ritualizirane spektakle gigantskih razsežnosti. Eden najmogočnejših je bil slovesna inavguracija kamnitega Puškina leta 1880 v Moskvi, ki naj bi se je udeležilo na stotisoče ljudi. Naš Prešeren proporcionalno ni veliko zaostajal, saj se je na Marijinem trgu v Ljubljani septembra 1905 zbralo 20.000 njegovih častilcev, tudi iz vseslovanske tujine. Nekateri ceremonialni dogodki, tudi na slovenski sceni, so opremljeni z dragocenimi fotografijami iz (tujih) arhivov, ki so takoj po iznajdbi postale koristen pripomoček ovekovečenja in torej tudi svetniško gradivo.
Vita, cultus, effectus
Na koncu prvega dela Dović postreže z analitičnim modelom kanonizacije. Z lastnim (in nekoliko izpopolnjenim s pomočjo kolegialnih sinergij), preberemo v opombi, kar je zagotovo zavidljiv teoretski dosežek, ki skuša zajeti vse dogodkovne elemente in oblike kanonizacije. Na tem mestu ne moremo vstopati v številne zanimive podkategorije, glavne kanonizacijske paradigme pa so tri, poimenovane latinsko: vita, cultus in effectus.
Vita seveda izpostavlja »svetnikove« biografske danosti in dosežke (Potenciali posameznika za kanonizacijo – podrejene postavke so persona, enigma, opera, acta), cultus meri na njegove ceremonialne atribute (Produkcija kanoničnega statusa – relikti, spomeniki, skriptura, konfirmacija), effectus pa prinaša konsekvence svetništva za širšo družbo (Oblikovanje skupnosti, prostorsko-časovno označevanje, kolektivni imaginarij, politična transformacija). Znotraj takšnih pojmovnih in tematskih prostranstev se torej – po Doviću – rojeva kulturno svetništvo; z njihovo objektivizacijo ga je mogoče izmeriti.
Nevšečnosti svetništva
S tako natančno izdelanim teoretskim modelom se avtor v drugem delu knjige loti Prešerna. Najprej njegovega življenja (vita). Jasno je, da ne gre za preprosto povzemanje biografskih dejstev, ampak za poantiranje tistih med njimi, ki tako ali drugače korespondirajo s kategorijo cultus in jih je mogoče natančneje določiti le v tej luči in za nazaj. Ilustrativno je »čiščenje« pesnikove biografije na mestih, ki delujejo destruktivno na tvorbo kulta. Na primer v zvezi z Ano Jelovšek (in sploh Prešernova erotična fiksacija na mlada dekleta). Ker je Ivan Prijatelj v predavanju o pesniku ob njegovi zvezi z Ano uporabil formulacijo, da je pač »preprosto sledil nagonu, sli«, je to pri kanonizatorjih povzročilo precejšnjo zadrego.
»Čist mora stati naš pesnik pred nami«, je zapisal urednik Ljubljanskega zvona Fran Zbašnik; smo namreč v letu 1905, tik pred odkritjem spomenika. Zato je bilo treba povzdigniti do romantičnih višav nedolžno zgodbo z Julijo in potlačiti pregrešno z Ano. Težkih preizkušenj polna so bila torej pota kanonizacije (pomislimo tudi na vse druge neugledne nevšečnosti Prešernovega življenja, pa na enigmatični potencial, kamor sodi na primer znamenita ribniška travma ali kosmati stihi, ki so ob pesnikovi smrti zgoreli na grmadi), a tudi sladka in na koncu koncev zveličana do naših dni.
Zanimivo je tudi naslednje poglavje (Cultus: produkcija in reprodukcija Prešernove kanoničnosti), v katerem je govor o pestrih oblikah formiranja kulta – od ekshumacije in prvega slavilnega nagrobnika na kranjskem pokopališču (1853), prek živih slik na proslavah (danes bi jim rekli performans) in napol obrednih čaščenj, do navdušenega postavljanja spomenikov in drugih znamenj v prvi polovici prejšnjega stoletja.
Danes si je težko predstavljati tako ekstremno (nacionalno) idolatrijo, umerjeno v pesnika (ne pa v estradno ali športno zvezdo), en tak tableau vivant na primer, v katerem »zbor narodnega ženstva zre v obraz svojemu Prešernu, ki mu je lira bila ovita s trobojnico«, zraven pa žubori deklamacija podoknice Luna sije, kladvo bije – če povzamemo navdušeno poročilo Slovenskega naroda iz leta 1900.
Gradiva za opazovanje vseh etap kanonizacije je vsekakor dovolj in Dović ga je smotrno uporabil skladno s svojim teoretskim modelom. Izpisal je novo, ne skrito, ampak doslej nekoliko zastrto poglavje prešernoslovja, pri čemer mu je do neke mere utrl pot Kosov Neznani Prešeren (1994).
A preden se je lotil sklepne misli, je prikazal še dva, morda najbolj ekstremna primera evropskega pesniškega svetništva 19. stoletja. Prvi je islandski bard, pesnik Jónas Hallgrímsson (1807–1845), čigar relikvije so njegovi rojaki iz Københavna, kjer je umrl, sto let kasneje z mnogimi zapleti prepeljali na rodni otok.
Drugi pa je nam bližji češki pesnik Karel Hynek Mácha (1810–1836), čigar znamenita pesnitev Maj je ob stoletnici pesnikovega rojstva s svojo kultno prepletenostjo pomladi in ljubezni obnorela Čehe in velik del slovanskega sveta, leta 1938 pa so pesnikove posmrtne ostanke Nemcem (ob priključitvi Sudetov) speljali izpred nosa in jih slavnostno rešili v Prago. Njegova posmrtna zgodba je močno odmevala posebej med Slovenci, saj je tod še vedno tlel spomin na znamenito krokarijo poleti 1834, ko se je mladi Macha na poti iz Trsta ustavil v Ljubljani in preživel noč s Prešernom in njegovo druščino. Nisem vedel, kako sem prišel domov, je zapisal v dnevnik.
Sindrom kot slepota?
Več kot primerljivi zgodbi torej, ki sta tukaj predvsem zato, da se ne bi zdelo, kako smo Slovenci s povzdigovanjem Prešerna nekaj posebnega, ne pa zgolj ena od dežel, ki jih je dosegla evropska komemorativna epidemija. Toda ali je v našem primeru kult nacionalnega pesnika, njegova enoglasna kanonizacija, morda tudi na račun drugih narodotvornih sotrudnikov, pretirana ali celo krivična?
Kult oziroma mit nacionalnega pesnika se kaže kot neizprosen tank, ki nonšalantno pregazi tekmece in jih povaljane pusti v blatu, zapiše Dović in pri tem misli predvsem na Bleiweisa, ki mu po pravici posveti posebno pozornost, jasno usmerjeno v potrebo po njegovi kulturno-ideološki rehabilitaciji. Je Prešernova nebrzdana kanonizacija torej nacionalni fenomen kanibalskih razsežnosti? Je bil Prešeren, »genij slovenske rase«, kakor je zapisal Prijatelj, navsezadnje, po volji svojih brezumnih kanonizatorjev seveda, največja ovira skladnemu nacionalnemu razvoju?
No, tako neposrednega vprašanja si avtor ne zastavi, a se mu s problematizacijo Prešernovega kulta približa – v sklepnem poglavju Effectus: Prešeren, »prešernovska struktura« in »slovenski kulturni sindrom«. Gre za znameniti sintagmi (tvorec prve je Dušan Pirjevec, druge Dimitrij Rupel), ki sta zasedli eno vodilnih mest med označevalci slovenske nacionalne in posredno kulturnopolitične situacije, pravzaprav usode. Toda, se sprašuje avtor, ali je takšno klišejsko samopodobo res mogoče posvojiti povsem brez pridržkov?
Seveda ne, (si) odgovarja na zadnjih straneh Prešerna po Prešernu, na katerih omenjeni sindrom razglasi za specifično slovensko patologijo, kajti nastanek slovenskega naroda je vendarle predvsem zapletena politična zgodba, ki ima široko paleto realnih junakov; ne le Prešerna, temveč še vrsto drugih umetnikov in intelektualcev (...). Končno in zaokroženo sporočilo je zapisano takole: Sindrom je torej v resnici zgrešena diagnoza, neka slepota, ki pa se je izkazala zmožna proizvajanja povsem otipljivih kulturnih in političnih učinkov. Poudarek je na slepoti. Prešernovska struktura in slovenski nacionalni sindrom sta torej proizvoda določene intelektualne slepote!
Jasno, na tem mestu se odpirajo vprašanja, ki izhajajo iz kanonizacije in jo hkrati presegajo. Pa tudi ugovori (saj zloglasen sindrom vendar ne izključuje drugih narodotvornih aktivnosti in akterjev, le jeziku/literaturi/poeziji podeljuje privilegiran položaj!). A na tem mestu se Dovićeva razprava o pesnikovem effectusu tudi konča. Morda ponuja priložnost za nadaljevanje.
Za zdaj velja, da skuša Prešeren po Prešernu problematizirati uveljavljeno mladoslovensko-liberalno-levičarsko emancipacijsko paradigmo, na poti do te prešernoslovne subverzije – po stoletju in pol vsekakor pričakovane – pa srečujemo temeljite informacije o fenomenu kanonizacije, pripoved, ki si tu in tam nadene prav kratkočasno opravo.
