»Čisto razumem Nobelov komite. Težko je brati knjige.«

Andrej Blatnik: »Knjiga iz vzvoda za spreminjanje družbe vse bolj prehaja v zabavo za prosti čas«
Objavljeno
13. junij 2018 12.00
Posodobljeno
13. junij 2018 11.10
”Kratka zgodba, kar se branosti tiče, ne more premagati romana, a včasih je veljalo, da v svetu duha ni zmage ne poraza, morda to vsaj še malo velja,” pravi Andrej Blatnik. Foto Roman ŠŠipić/Delo
Andrej Blatnik na slovenskem literarnem prizorišču deluje že 35 let v najrazličnejših vlogah. V pisateljskem smislu smo si ga zapomnili kot eno osrednjih imen slovenskega postmodernizma osemdesetih in kot enega največjih mojstrov kratke proze, potem kot nadvse agilnega in načitanega urednika Cankarjeve založbe, zadnja leta pa kot pedagoga na Filozofski fakulteti. Nedolgo nazaj sta izšli kar dve njegovi novi knjigi, obe pri založbi LUD Literatura. V prvi z naslovom Izdati in obstati analizira trende v sodobnem založništvu, ki praviloma ne rišejo najlepše slike, v drugi z naslovom Ugrizi pa znova izkazuje svoje kratkozgodbarsko mojstrstvo.
 

Eden od leitmotivov v delu Izdati in obstati je, da je knjig preveč, da jih je več kot bralcev. Procesi, ki naj bi demokratizirali knjižno produkcijo, knjigi niso prinesli nič dobrega. Ali pač – vidite v založniških procesih, ki so na delu zadnja leta, vseeno kaj pozitivnega?

Kriza je prinesla tudi dobre plati, zaradi zmanjšanja števila knjižnih naslovov posamezen dobi več pozornosti tako pri založniški pripravi kot pri javni uporabi, je novembra na knjižnem sejmu rekel kolega Samo Rugelj, ki natančneje od mene analizira dejstva slovenskega založništva. Upam, da ima tudi tokrat prav.
Sam se ukvarjam bolj z založniško ontologijo, kar je po SSKJ 'disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti'. (Če bo to bral, bo marsikateri od tistih, ki delujejo v založništvu, ta hip prhnil, da kakšna nepotrebna filozofaža je zdaj to, založništvo je pač posel kot vsak, važna sta razlika v ceni in dobiček. Takšnim kritikam knjigoljubci zlahka odgovorimo: če vam gre le za posel, niste v pravem, saj se merite na trgu, kjer je kupcev malo in prihodkov tudi, morda bi morali kam drugam?)
V stvarnosti pa knjiga deli usodo vse človeške skupnosti, če ji še sploh lahko tako rečemo: zanikanje vrednot vseh ideoloških spektrov in skrajna individualizacija, ki vodi v družbeno zapovedano sebičnost, ji jemljeta veljavo. Kot kažejo slovenske knjižne raziskave, iz vzvoda za spreminjanje družbe vse bolj prehaja v zabavo za prosti čas. Če smo bolj naklonjeni zabavi kot spreminjanju družbe, se nam že to najbrž zdi pozitivno. Zame je bolj spodbudno, da sta najbolj prodajani leposlovni knjigi zadnjih dveh let izvirni slovenski kriminalki, kar vrača vero v našo bralno prihodnost. Hkrati smo se usmerili k domačim avtorjem, kar je značilnost večine primerljivih bralnih občinstev, in k sodobnejšim žanrom, ki so v slovenski literaturi hudo manjkali.
 

V knjigi govorite še o več drugih trendih, med drugim o tem, da knjiga vedno bolj postaja komercialni izdelek, da večino tržnega deleža pobere vedno manj naslovov, da se je pozornost premaknila od dela k avtorju. Kako vse to spreminja sodobno literaturo?

Zanimivo je, da knjige še zmeraj razumevamo kot komercialno blago, tako nas je zadnja leta usmerjala tudi kulturna politika, čeprav se jih vsaj pri nas proda vedno manj. Učinek dolgega repa pa povzroča, da nekateri avtorji pridobijo zvezdniški status (ob gostovanjih v Sloveniji na primer Houellebecq, Nesbø, Herta Müller, seveda šele po Nobelovi nagradi, prej je v Ljubljani dvakrat nastopila pred dvajsetimi ljudmi), za druge pisce enake kvalitete pa skoraj ni zanimanja, saj zanje nihče ni sprožil slavilnega aparata.
Sodobni avtor je v zapletenem položaju, težko beži pred mehanizmi literarnega trženja. Kot v knjigi prikažem ob vrsti primerov, je blagovna znamka avtorja postala važnejša od njegovega dela. Založbe se piscem, ki nočejo sodelovati pri promociji svojih knjig, izogibajo; če ne nastopajo v televizijskih oddajah in prek družbenih omrežij, se to prodaji in branosti pač pozna. Zato se večina avtorjev skuša temu vsaj malo prilagoditi, tudi s pisanjem, in se truditi, da hkrati ne izgubijo osebnega glasu.
A če je znani teoretik sodobne proze Brian McHale leta 1987 še lahko zapisal: »žanrski roman mora povedati zgodbo, kanoničnemu je ni treba«, nam pregled literarnih nagrad, ki so najbolj zanesljiv sprotni merilec literarne kanonizacije, pokaže, da ima večina nagrajenih romanov zadnjih let zlahka obnovljivo zgodbo. Naša branja postajajo vse bolj površinska. Kot je pikro rekel Gary Shteyngart ob podelitvi Nobelove nagrade Bobu Dylanu: »Čisto razumem Nobelov komite. Težko je brati knjige.«
 

Kako Sloveniji uspeva, da je kljub slabim nakupovalnim navadam in padanju števila bralcev še vedno v vrhu po številu izdanih naslovov na prebivalca?

Slabe nakupovalne navade za objavljanje niso usodna ovira, saj nihče ne živi le od prodaje knjig. Tudi bralni nastopi in občasne štipendije in subvencije ne pomagajo veliko k za silo dostojnemu življenju. Prevajalka antične književnosti Jelena Isak Kres je lepo rekla, da naša materializirana družba s tem, kako plačuje avtorsko delo, kaže, koliko ga v resnici ceni. Vendar ne živimo samo od denarja in tistega, kar denar lahko kupi, vsakdo se hoče nekako izraziti; kaže, da Slovenci to zlasti radi počnemo s petjem in poezijo. Vsako leto izide več kot 250 pesniških zbirk, od tega le kaka desetina pri založbah, ki vzdržujejo minimalne založniške standarde, veliko pa v raznih samoplačniških oblikah, podobno je z romani, katerih število se je od 1991. podeseterilo in jim do pozitivnih bilanc pomagajo tudi odkupi splošnih knjižnic. K sreči je zadnje čase njihova nabavna politika postala bolj čuječna in tudi zato je tisto, kar se najbolj izposoja, bolj raznoliko, zlasti pa je med branimi knjigami vse več domačih avtorjev.
 

Napovedujete, da se bo med slovenskimi založniki vnel boj za frankfurtski kolač. Kaj bi lahko naredili, da bi ga čim bolj pametno razdelili?

Zdaj malce spremljam pogovore, ki jih na to temo smotrno organizira javna agencija za knjigo, in vidim, da ne le med založniki, tudi med vsemi drugimi, ki bi lahko prišli blizu. Večina vidi nastop Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem sejmu ne kot nekaj častnega, ampak kot priložnost za izredno financiranje. (Treznež bi rekel: razumljivo! Za denar gre, čast je težko unovčiti!) Recept za pamet pa je preprost in v današnjih časih nepriljubljen: dialog, posluh, prilagajanje. A se že pojavljajo zamisli o selektorju, ki naj vse odloči, najbolje, da koga uvozimo, da ne bo povezan v domače interesne skupine ... Spet smo pri slovenski nesamozavesti. Če se ideja o velikem vodji, ki bo vse uredil, seli celo v kulturne in umetnostne kroge, prehajamo v stanje, ki ga bo misleči človek težko zdržal.
 

Vaše kratke zgodbe so bile že prej kratke, zdaj pa so se še skrajšale. Kako daleč lahko še gre minimalizem?

V prejšnji knjigi sem se formalno omejil na 2000 znakov, to je bil nekakšen izziv po pisanju romana Spremeni me, ki se mi je, ko sem si malce oddahnil, zazdel prekompleksen za svoj čas. Tokrat sem si rekel, pustimo formo ob strani, kar bo, bo, in se na koncu znašel pred še krajšimi, pa tudi pred kakšno daljšo zgodbo. Edino, ki v Ugrizih presega dve strani in jih ima celih šest, sem vse do zadnjega hotel celo izločiti, češ da podira skladnost knjige.
Za bralca je kratkost seveda preizkušnja, saj mora sam dodajati marsikaj, česar zgodba ni povedala, romani so običajno bolj prijazni do uporabnikov. A ker objavljam zgodbe v več jezikovnih okoljih (prejšnja knjiga je doslej izšla v osmih jezikih), vem, da je takšnih bralcev po svetu, s Slovenijo vred, še dovolj. In da znajo ceniti izzive.

Zbirke vaših kratkih zgodb izhajajo s precejšnjimi vmesnimi premori. Kaj jih narekuje?

Zlasti avtorjeva izbirčnost. Najprej dolgo iščem prave zgodbe, potem pravi način, da te zgodbe povem. Nedeljska kosila iz zbirke Saj razumeš? (2009), s katero sem kot eden redkih živečih avtorjev, ki ne pišejo v angleščini, prišel v antologijo najboljših kratkih zgodb zadnjih petsto let Short (Persea Books, 2014), sem začel leta 1990, ko so se vojne v nekdanji Jugoslaviji šele bližale obzorju, napisal prvih deset vrstic, potem je trajalo skoraj dve desetletji, da sem dodal še naslednjih deset, ki so zgodbo zaključile na pravi način.
Seveda pa si tako zložen ritem lahko privoščim le zato, ker ne živim od pisanja – če bi, bi moral ustvarjati neskončno več, in ne bi imel časa biti natančen, se mi zdi.
 

Kakšno prihodnost napovedujete kratki zgodbi? Zdi se namreč, da je prihodnost epska ...

Kratka zgodba, kar se branosti tiče, ne more premagati romana, a včasih je veljalo, da v svetu duha ni ne zmage ne poraza, morda to vsaj še malo velja. Vsekakor pa so bile zgodbe že od praskupnosti in pripovedovanj ob ognju vezivo civilizacije; če se bo obdržala, bo v njej zmeraj prostor za času ustrezno povedane zgodbe. Tudi literarne, ne le tiste, ki jih pripovedujejo trenutno vseprisotne govorice politik in oglaševanj. Te nam hitro spolzijo iz spomina, dobra kratka zgodba pa ostane.
Nekatere kratke zgodbe je Blatnik pisal dve desetletji. Zaradi učinka dolgega repa nekateri avtorji pridobijo zvezdniški status, za druge pa ni zanimanja. Večina vidi nastop Slovenije kot častne gostje v Frankfurtu ne kot nekaj častnega, ampak kot priložnost za izredno financiranje.