Tiskane izdaje
Kar so zaporniki Rižarne v predmestju Trsta, edinem taborišču v Italiji s krematorijsko pečjo, zapisali na zidove celic z vsem, kar so na skrivaj prinesli, je ostalo. Njihova imena, osebne podatke in risbe smo lahko videli na lanski razstavi Zapisi, pisma in glasovi: sledovi žrtev in preživelih Rižarne.
Te sledi so se ohranile po zaslugi tržaškega raziskovalca Diega de Henriqueza (1909-1974), ki je v začetku petdesetih let prepisal in preslikal vse sledove, ki so jih zaporniki pustili v 17 celicah zgornjih nadstropjih Rižarne, ki jih danes ni več. Zapisi, med drugim tudi imena žrtev in tistih, ki so jih izdali, so v slovenščini, hrvaščini, italijanščini.
Brez de Henriqueza bi za vselej izginili, saj so kmalu zatem prostore Rižarne najprej prepleskali, kasneje pa porušili. De Henriquez, ki je že pred drugo svetovno vojno zbiral orožje in druge ostanke prve svetovne vojne na Krasu, je nameraval odpreti muzej in v zbirko vključiti tudi zapise iz Rižarne. V požaru, verjetno podtaknjenem, da bi zbrisal sledi, je izginil del dokumentov in tudi on sam.
Uspešnica v Italiji
Zgodba o Rižarni, o zapiskih v 287 beležnicah de Henriqueza (ohranilo se jih je 232, nekatere strani pa so javnosti še danes nedostopne, češ da je to v interesu preiskave, četudi je bila ta ustavljena) in še o marsičem drugem, kar se je dogajalo v Trstu med vojno in po njej, je tema novega romana Claudia Magrisa Non luogo a procedere (Ustavljena preiskava).
Za 76-letnega tržaškega pisatelja zgodovina ni učiteljica življenja, bolj je odlagališče odpadkov s krvavo skorjo, kakor jo imenuje v romanu, ki se je takoj po izidu uvrstil med deset najbolj prodajanih knjig v Italiji. Pripoveduje o muzeju vojne za mir, kot si ga je zamislil strastni zbiralec orožja Diego de Henriquez.
A zgodba posebneža, ki zbira puške, tanke, podmornice in letala, da bi z njimi dokazal, kako kruta in surova je vojna, je le okvir, v katerega je Magris vpel novo platno in ustvaril čisto svojo sliko. Resnični de Henriquez je tako zanj le izhodišče, iz katerega v romanu ustvari povsem samosvoj lik.
Čeprav se roman dogaja v resničnem okolju z resničnimi protagonisti, Magris seveda ni zgolj popisovalec nekega obdobja in ljudi, temveč plete zgodbe in ustvarja izmišljene podobe in junake. Brez Henriqueza ne bi bilo romana, pravi Magris in dodaja, da je vse, kar v romanu pripisuje glavnemu junaku, v prvi vrsti plod njegove domišljije. Ideja se mu je porodila leta 2009, ko je na frankfurtskem sejmu prejemal mirovno nagrado nemških knjigotržcev. Tam je začel razmišljati o tem, da bi lahko napisal zanimivo zgodbo o obsedenem zbiratelju orožja, ki je spal v krsti.
O nikoli pojasnjenem požaru, v katerem je 2. maja 1974 zgorel, je Veit Heinechen, nemški pisatelj, ki živi v Trstu, že napisal roman Dolge sence smrti (Der Tod wirft lange Schatten). O tem, da so Nemci v Rižarni brez kakršnega koli javnega zgražanja in ob tihem pristanku Tržačanov postavili edino taborišče v Italiji s krematorijsko pečjo, je pred njim pisal njegov someščan Ferruccio Fölkel (La Risiera di San Sabba, 1979).
Zato je Magris v roman uvedel še Luiso Brooks, hčerko Židinje Sare, ki je preživela pogrom nad Židi, in temnopoltega ameriškega vojaka, ki je v mesto v zalivu prišel z 92. divizijo. Luisa je tista, ki bo uresničila Henriquezove sanje o vojnem muzeju. Tudi brez nje, pravi Magris, ne bi bilo romana.
»Nevtralni«
»Zgodba o zbiralcu, ki je na koncu nabiral tudi uporabljene ameriške žvečilne gumije in si zapisoval napise na zidovih, me ne bi tako prevzela, če ne bi zaslutil, da je v njem nekaj več kot le želja, da bi razkril imena ovaduhov in morilcev iz Rižarne. Bolj kot to je bila opazna njegova želja, da bi dal podobo »nevtralnim«.
»Ljudem, ki so brez pomislekov segli v roke tistim, ki so si jih umazali s krvjo. In se jim to ni niti malo gnusilo,« je povedal Magris za tržaški Piccolo. Tudi o njih je na skoraj 50.000 straneh pisal Henriquez, ki je z neverjetno natančnostjo beležil številna pričevanja iz obdobja 1941–1974. Koliko pomembnih podatkov, ki bi morda odprli drugačen pogled na marsikateri dogodek v Trstu, je v teh pričevanjih in zapiskih, bo jasno tedaj, ko bodo postali dostopni javnosti.
O Magrisovem romanu so se razpisali vsi italijanski osrednji časniki, kritiki pa so si edini, da je Magris ustvaril veliko delo. Opozarjajo predvsem na poglavje, v katerem pisatelj opisuje praznovanje Hitlerjevega rojstnega dne v miramarskem dvorcu le nekaj dni pred fürerjevo smrtjo in na poglavje o osvoboditvi Trsta. Rajh je v agoniji, medtem ko na dvoru nesrečnega Maksimiljana veselo nazdravljajo velikemu vodji. Ko so v Trst prišli partizani in ga osvobodili, to še ni pomenilo konca vojne, v kateri so se vsi borili proti vsem, da bi dobili to izmučeno mesto, v katerem je želel Diego de Henriquez postaviti muzej vojne, da bi z njim opozarjal na pomen miru.
Magrisov roman je muzej izrisal kot čudežno svetilko, iz katere se pred bralcem pojavijo zgodbe o tistih, ki so s tem orožjem v rokah ubijali, o ubitih in preživelih, o njihovih ljubeznih, neizpolnjenih željah in neuresničenih pričakovanjih. Vsak morilec, vsak ovaduh in vsaka žrtev je v romanu čisto poseben univerzum.
Rižarna, iz katere se je vil črn dim sežganih trupel, pa ga nihče ni hotel videti, je bila in je še danes slaba vest mesta. Edino koncentracijsko taborišče s krematorijem v Italiji je bilo vrsto let zamolčano, sporočila obupancev prepleskana, vključno z imeni njihovih ovaduhov. To predsobo pekla, kot jo imenuje Magris, je v Trstu po vojni pogoltnila črna luknja pozabe. Tudi on ni vedel kaj dosti o tej zlovešči stavbi, v kateri so ubijali in sežigali ljudi. »Verjamem v izvirni greh.
Ne verjame pa v banalno verzijo o uporu Adama in Eve. »Grozno se mi zdi, da vsak prihaja na svet obtežen z grehom drugih. Zato tu nihče ni nedolžen, če upoštevamo, da je nekdo med drugo svetovno vojno nekoga ovadil. S tem ga je poslal v smrt, ne da bi si umazal roke z njegovo krvjo.«
Piše z roko
Claudio Magris je tudi ta roman večinoma napisal v svoji priljubljeni kavarni San Marco. Še vedno piše z roko. Prisega, da neuporaba računalnika ni oblika njegovega gizdalinstva, ki se upira napredku.
»Nekomu, ki si pri hoji pomaga z berglo, ne morete ukazati, naj teče. Ko gre za nove tehnologije, sem popolnoma neveden, vrh vsega pa imam še strašno nečitljiv rokopis. Zato narekujem besedilo in to posnamem na stare avdiokasete. Na srečo imam dve osebi, ki potem to besedilo pretipkata.« In kako se počuti po pisanju romana? »Povsem izpraznjen sem. Lahko napišem kakšen članek, ne morem pa pisati literature. Zdi se, da v mojem pripovednem stroju ni več niti kapljice goriva.«
