Tiskane izdaje
Večina pisateljev meni, da je njihovo edino orožje knjiga, so pa tudi taki, ki verjamejo, da mora pisatelj v določenih situacijah vzeti v roke puško. Eden takih je ruski pisatelj Zahar Prilepin. Na njegovem facebook profilu mrgoli fotografij, na katerih je v vojaški uniformi in s puško v rokah.
Med tem vojaškim podobjem se na facebooku pojavljajo naslovnice njegovih knjig, tudi naslovnica slovenskega prevoda. Zahar Prilepin (s pravim imenom Jevgenij Nikolajevič Prilepin, uporabljal je tudi psevdonim Jevgenij Lavlínski in druge) se je boril v več vojnah.
Nazadnje je razburil rusko pa tudi svetovno javnost lani, ko je oznanil, da se je priključil proruskim separatistom v vzhodni Ukrajini oziroma vojski Doneške ljudske republike. Že veliko prej, leta 1996, se je kot specialec bojeval v drugi čečenski vojni in leta 1999 v Dagestanu. Po političnem prepričanju je nacionalboljševik. V biografiji te provokativne osebnosti beremo, da je bil tudi varnostnik, fizični delavec, novinar, vojni reporter, grobar, televizijski voditelj, v najstniških letih panker.
Borben vojaški duh očitno ne moti velikega pisateljskega duha, temveč biva z njim v sožitju. Sam brani svoje vojaško udejstvovanje takole: »Živim v kontekstu ruske literature in zato je zame pomembneje, kaj bi rekla Tolstoj ali Dostojevski, kakor kaj si o meni mislijo evropski hipokriti.« Da bi dokazal, da pisatelj s puško v rokah v ruski literaturi ni nekaj novega, je lani izdal knjigo Vod. Častniki in naborniki ruske književnosti (2017), v kateri popisuje življenje enajstih pisateljev, ki so se kot častniki ali vojaki borili v carski vojski v prvi polovici 19. stoletja.
Kljub sumljivi reputaciji je Zahar Prilepin (rojen leta 1975) po mnenju nekaterih najboljši živeči ruski pisatelj, njegov roman Samostan pa naj bi bil najboljši ruski roman po letu 2000.
Taboriščna tematika
Vsekakor je Samostan roman z veliko začetnico. Na sedemsto straneh razgrinja znano taboriščno tematiko ruske literature, a loteva se je precej drugače: namesto prejšnje dokumentarnosti, ki je značilna za dela Solženicina in Šalamova, je tu v ospredju skorajda akcijska fabula, piše v spremni besedi Borut Kraševec. Dodamo lahko, da so taboriščno temo prelili v še bolj sumljive žanre – spomnimo se na film Življenje je lepo, komedijo na temo taborišča. Drugačna obdelava tematike gulagov je bila dovolj za očitek, da se Prilepin gre revizionizem.
Pa si podrobneje poglejmo ta »akcijski roman« o taborišču. Prilepin ponuja dokumentarni okvir za zgodbo, saj v predgovoru pripovedni glas opozarja, da je bil v taborišču Solovki zaprt njegov praded, v epilogu pa taisti pripovedovalec obišče hčer poveljnika taborišča ter v opombah ponuja biografske podatke o nekaterih ključnih osebah, ki nastopajo v romanu. Prav ta navidezna oziroma psevdodokumentarnost je za nekatere sporna, čeprav je jasno, da je del Prilepinove fikcijske pripovedne strategije.
Ruska družba v malem
Dogajanje je postavljeno v sovjetsko prevzgojno taborišče Solovki, prvo v nizu mreže kazenskih zaporov, kasneje znanih kot Arhipelag Gulag. Solženicin je dejal, da so bili Solovki mati vseh gulagov. V fokusu pripovedovalčeve perspektive je mladenič Artjom, čeprav se kasneje v epilogih pokaže, da je morda v resnici samo stranski igralec. V romanu je zajet čas poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let prejšnjega stoletja, dogajanje pa postavljeno na Solovetsko otočje v Belem morju na severu evropskega dela Rusije, v stavbe, kjer je bil nekoč pravoslavni samostan.
Zaporniki v SLON (Soloveško taborišče za posebne namene) so zares pisana množica, ki zajema drobne kriminalce, belogardiste, duhovnike, morilce, protirevolucionarje, anarhiste, pesnike, kozake ... Kaj od tega je Artjom, zakaj je pravzaprav zaprt, bralec dolgo ne izve. Šele približno na tretjini knjige mimogrede izvemo, da je ubil očeta.
Pisatelj mu je torej naprtil arhetipski, ojdipovski zločin, ki pa šele v drugem delu romana nekoliko bolj odmeva v njem. Bralcu se lik postopoma in zelo omejeno razkriva. O sebi denimo pravi, da je »Moskovčan, vetrogončič, bralec knjig – nimaš se česa oprijet«. O njem izvemo tudi, da ima ljubečo mamo, da je menda treniral boks in da mu je blizu literatura. Sicer pa je kot literarni lik čudna mešanica aktivnosti in pasivnosti. Razen odločitve, da ne bo več obiral jagod, sprejme bolj malo drugih odločitev. Zato pa pogumno sprejema izzive, ki jih prinaša taboriščno življenje.
Mraz, lakota, zapiranje v kazenski izolator, pretepanje, težko delo, bolezni, poškodbe, mučenje, zasliševanja, likvidacije ... vse to je redno na dnevnem redu. Ob vsem tem se mu zgodi, da si ga za ljubimca vzame čekistka Galina, ljubica vodje taborišča, da skorajda postane špicelj, da išče skriti meniški zaklad, da živi na lisičji farmi, da preživi jesen v ledeni cerkveni ladji z zaporniki, ki spijo drug na drugem, da nastopa v boksarskih spopadih, da pere krvave škornje po likvidacijah, da poskuša z ljubico po filmsko pobegniti iz taborišča in še marsikaj.
Glavno vprašanje, ki ga v bralcu sproži dogajanje, je, ali bo Artjom preživel taborišče ali pa ga bodo izzivi, ki jih ponuja lagerski labirint, zlomili. Artjom je v boju z usodo pravzaprav zelo vztrajen in močen.
Duhovna moč
Roman je postavljen v kar se da slikovito scenografijo, saj dogajanje poteka v odmevu nekdanjega meditativnega šepeta mehiških molitev in v prelepi, a tudi srhljivi naravi. Svoje dodajo tudi drugi elementi zgodbe, kot so popolna teritorialna izoliranost, nejasna meja med taboriščniki in rablji, nenehno napeto dogajanje ... Določeni prizori so zares impresivno, filmsko opisani, pa tudi sicer sedemsto strani romana gladko teče. Roman zaključujejo besede: »Človek je mračen in grozljiv, ampak svet je človečen in topel.«
Za roman je pisatelj dobil eno najpomembnejših ruskih literarnih nagrad, veliko knjigo. »V tem romanu je Prilepin dosegel nov vrhunec svojega pisanja in razumevanja življenja,« je dejal predsednik žirije Mihail Butov. »Knjiga sproža vprašanje duhovne moči, ki jo ima človeško bitje v razmerah politične represivnosti in v boju za preživetje.«
