Črna skala, belo mesto

Kako govoriti o tragičnih posledicah vojne, o travmatični izgubi bližnjih, o izgubi identitete, o begunstvu, o vsem, kar je doletelo ljudi, ki so doživeli zadnjo jugoslovansko vojno? Avstralski pisatelj srbskih korenin Alec S. Patrić se je v romanu Črna skala, belo mesto (Miš, prevod Tadeja Sprunk) zadeve lotil inventivno, skozi žanr trilerja. Vendar imajo trilerski elementi zelo jasno literarno funkcijo – povezujejo se z notranjim terorjem, s travmatizirano zavestjo osrednjih likov romana.

Grozljiva sporočila

Vroče poletje proti koncu devetdesetih prejšnjega stoletja je in Jovan, ki dela kot nekakšen čistilec oziroma hišnik v eni od melbournskih bolnišnic, dobi zoprno dodatno delo. Nekdo namreč na precej nenavadna mesta v bolnišnici, tudi na trupla, rentgenska stekla, očesne tabele in posodo, piše nenavadna poetizirana in grozljiva sporočila. Nekatera so napisana tudi s krvjo. Bralec je torej kar takoj vržen v srhljivo bolnišnično sceno, osrednje like in njihovo težko preteklost pa spoznava počasi in postopno skozi 242 strani romana. Izvemo, da sta Jovan in njegova žena Suzana begunca iz Sarajeva. Tam sta bila oba univerzitetna profesorja literature, on tudi pesnik, ona pisateljica. On, odkar je v Avstraliji, ne pesni več, ona pa piše roman. Zanj se zdi, kot da nikoli ni pesnil. Na neki način je človek skoraj brez jezika, saj je srbščina v Avstraliji neuporabna, volje, da bi se naučil angleško, pa ne kaže. Pozneje izvemo, da je govorjenje zanj izgubilo vsak smisel. Z ženo imata precej odtujen odnos in Jovan se zaplete v brezosebno spolno avanturo s poročeno zdravnico.

Nefunkcionalni zakon

Tista resnična travma, ki sta jo Suzana in Jovan prinesla iz Sarajeva in s katero se spopadata dan za dnem, je to, da sta v vojni izgubila otroka. In tudi to, da sta morala pustiti vse za sabo ter zbežati. Vsak po svoje se krivita za to, kar se je zgodilo. Ujeta sta v žalovanju, obupu. Z izgubo otrok sta izgubila preteklost in prihodnost. Njun zakon je seveda nefunkcionalen, tako kot sta nefunkcionalna, komaj živa zombija tudi sama, a to, kar sta doživela skupaj, ju nekako vseeno povezuje. Njuna travma je tisto pravo gonilo romana. Seveda pa bralca drži pokonci tudi trilerski del romana, se pravi vprašanje, kdo je Dr. Graffito in zakaj piše sporočila. Zoprni in skrivnostni grafiti so nekakšna grožnja. Jovan ve, da so namenjeni njemu, ne more drugače, kot da jih jemlje osebno. Tisti, ki jih piše, gotovo ve, da jih bo moral brisati Jovan. Toda to še ni vse, pojavljati se začnejo tudi trupla. A Jovana, kljub temu da mu dr. Graffito diha za ovratnik, ni strah. Groza, ki jo je že doživel in s katero živi, je hujša od vsakega dr. Graffita.

Obe plasti romana, tako trilerski kot tisti, ki temelji na osrednjih dveh karakterjih in njunih travmah, se povežeta skupaj. Pisatelj namreč grafitarsko vandalstvo uporabi kot prizmo, skozi katero prikazuje demone, ki so se naselili v duši Jovana in Suzane. Tisti pravi hudič je še bolj kot dr. Graffito vojna. Vojna, ki z vso težo pritiska na protagoniste.

Pisatelj junakoma kljub teži preteklosti in neizmernemu žalovanju daje možnost prihodnosti. Njuna prazna eksistenca, ki ni več imela smisla, ga bo morda spet dobila. Roman je ob vsej temačnosti celo vitalističen, je zgodba o preživetju in moči ljubezni.

Tudi roman o avstralskih predmestjih

Recenzenti opozarjajo, da je to tudi roman o avstralskih predmestjih, o imigrantski izkušnji in izkoriščanih manualnih delavcih. Na to, da gre za roman o predmestjih, opozarja tudi naslov: Suzana je nekoč živela v Beogradu (belo mesto), zdaj pa živi v predmestju Black rock (Črna skala). To je knjiga o ljudeh z dna družbene lestvice, o tistih, ki živijo na obrobju mest in so obrobje družbe, v negotovosti, izkoreninjeni, žalujoči za kulturo in jezikom, ki so ju z migracijo izgubili.

Ta knjiga nikakor ni lahkotno poletno branje, nasprotno, na bralčevi duši obleži še nekaj časa. Patrić je zanjo upravičeno dobil najuglednejšo avstralsko literarno nagrado Miles Franklin 2016. Pred tem je izdal dve zbirki kratkih zgodb, sicer pa je po poklicu knjigarnar.