Čudež, ki tolaži tiste, ki so ostali

Harper Lee: Pisateljica je umrla, toda njen roman, knjiga, ki je za Biblijo najbolj spremenila življenje Američanom, živi naprej.

tor, 01.03.2016, 18:00

Harper Lee, samotarska pisateljica, ki je leta 1960 napisala­ roman Če ubiješ oponašalca,­ se je zadnja leta velikokrat pojavila­ na naslovnicah. Leta 2010 je njen takrat edini roman dopolnil petdeset let, kar je bila priložnost za vrsto novih izdaj, prevodov in izrazov spoštovanja (Mladinska knjiga je izdala roman v novem prevodu Polone­ Glavan).

Lani je Harper Lee na presenečenje in zaprepadenost literarnega sveta izdala svojo drugo knjigo Pojdi, postavi stražarja (tudi prevod tega romana bo izdala Mladinska knjiga). Knjiga je nekakšna predzgodba romana Če ubiješ oponašalca – Harper Lee jo je poimenovala »matična« knjiga –, toda mnogi so jo imeli za neurejen osnutek njenega prvega romana. Menili so, da bi bilo bolje, če knjige ne bi izdala. Prejšnji teden je bila Harper Lee zopet na naslovnicah. Umrla je v starosti 89 let.

Slovenski pisatelji in bralci si verjetno težko predstavljajo, kako lahko ena sama knjiga, ki je bila izdana pred petdesetimi leti in ni bila nikoli razglašena za literarno mojstrovino, doseže ne samo ikoničen status, ampak tudi več kot pol stoletja finančno vzdržuje avtorico. Slovenski pisatelji so veliko bolj radodarni do svojih bralcev, saj vsako leto postrežejo z novo knjigo.

Raziskava, ki jo je prejšnji teden objavil Economist, je, kar zadeva letno število novih knjig, Slovenijo uvrstila na osupljivo drugo mesto. Slovenija zatorej prav gotovo ni dežela pisateljev, ki bi izdali zgolj eno knjigo.

Založniški fenomen

Če ubiješ oponašalca je fenomen tudi v Združenih državah Amerike. Če namreč po neki prodajni uspešnici posnamejo hollywoodski film, lahko to še poveča slavo in dolgoživost literarnega dela, kakor tudi pisateljevo premoženje. Dve leti po izdaji je bil po romanu posnet film, v katerem je igral Gregory Peck in ki je bil nagrajen s tremi oskarji. Če ubiješ oponašalca je bil v angleškem jeziku prodan v več kot tridesetih milijonih izvodov in preveden v več kot štirideset jezikov. Pred smrtjo je bila Harper Lee najbolj brana živeča pisateljica v ameriških šolah. Po smrti pa so pred njo le William Shakespeare, Nathaniel Hawthorne in Mark Twain.

Čemu gre pripisati tako velik uspeh, ki presega celo ustaljeno »kanonizacijo«? Če ubiješ oponašalca je vznemirljiva zgodba z bogatim jezikom in vzdušjem ter slikovitimi, realističnimi osebami. Toda mnogi književniki so do dela odkrito kritični. Ob izidu romana je Flannery O'Connor, stanovska kolegica Harper Lee ter prefinjena in uveljavljena pisateljica z ameriškega juga, omalovažujoče pripomnila: »Čisto v redu knjiga za otroke.«

Toda roman je bil splošno sprejet in je zavzel visoko etično stališče brez pridiganja bralcem, k čemur je morda pripomogla tudi naivna in nedolžna zdrava pamet deklice Scout, pripovedovalke zgodbe o temnopoltem moškem, ki je v južnoameriškem mestu, kjer deklica odrašča, po krivem obtožen posilstva, ter o plemenitosti njenega očeta, odvetnika Atticusa Fincha, ki moža kljub nasprotovanju kolegov in sosedov zagovarja pred sodiščem.

Prispevek k prepoznavanju rasizma

Vse to še ne pojasni ikoničnega statusa knjige. Leta 1991 je Kongresna knjižnica med pet tisoč Američani izvedla anketo, s katero je hotela dognati, katera knjiga je najbolj spremenila njihovo življenje. Če ubiješ oponašalca se je uvrstila na drugo mesto, takoj za Biblijo. Roman bralcev ni zgolj kratkočasil, ampak jih je tudi spremenil.

Bistveno je prispeval k njihovemu spoznanju, da je rasizem v ZDA krivičen, da so rasistični zakoni na jugu ZDA krivični in da so njihovi lastni rasistični nazori zgrešeni. Sporočilo romana je tako jasno, kakor je jasna razlika med črno in belo barvo.

Če ubiješ oponašalca je knjiga, ki je že davno presegla pisateljico in postala nekaj večjega od nje. Izdaja slabšega drugega romana tega ni prav nič zmanjšala, prav tako ne smrt Harper Lee. Literarna umetnina, ki lahko živi ločeno od človeškega bitja, ki ga je ustvarilo, ter se dotakne ljudi in jih navdihuje, tudi ko pisatelj zapusti ta svet, je redkost in nekaj čudovitega. Je nekakšen čudež, ki tolaži tiste, ki so ostali.

Prijavi sovražni govor