Čudovita razmišljujoča žival

Pri Modrijanu so pred kratkim izdali kar dve knjigi Oliverja Sacksa, enega najbolj znanih nevrologov na svetu, predvsem pa odličnega pripovedovalca zgodb. Obe deli je prevedla Breda Biščak. V pogonu je Sacksova avtobiografija, Hvaležnost pa je knjižica štirih esejev, ki jih je nevrolog napisal, ko je izvedel, da je na smrt bolan. V esejih se poslav­lja od življenja ter piše o stvareh, ki jih je imel rad. V enem od esejev pripoveduje, kako so si, ko je bil še otrok, v njegovi judovski družini vsak petek zvečer nadeli čista oblačila, se zbrali ob šabatnem obedu in izrekli zahvalno molitev.

V zadnjih dneh se je spominjal tega šabatnega miru iz otroštva, ko je bilo konec dela in so se ljudje poglobili vase, ko je svet obstal. Ni razmišljal o nadnaravnem ali duhovnem, temveč o tem, kaj pomeni dobro in smiselno živeti ter občutiti mir v sebi. »Misli mi zatavajo k šabatu, dnevu počitka, sedmem dnevu v tednu in morebiti tudi sedmem dnevu v lastnem življenju, ko človek začuti, da je dopolnil svoje delo in si lahko mirne vesti odpočije.« Oliver Sacks je umrl 1. maja 2015, le štiri mesece po tem, ko je njegova avtobiografija izšla v ZDA.

Svetleči možgani

Sacks je eden mojih najljubših pisateljev. V svojih delih pripoveduje zgodbe o pacientih, ki zaradi bolezni ali poškodovanih možganov drugače dojemajo svet okoli sebe. Nevrolog se zna povsem vživeti vanje, recimo v amaterskega ljubitelja glasbe, ki je, ko ga je zadela strela, postal uspešen skladatelj, v pacienta, ki je mislil, da ima tri noge, ali moškega, čigar možgani niso znali prepoznavati predmetov in ljudi, zato se je pogovarjal s prometnimi znaki in cvetlicami, o svoji ženi pa je mislil, da je klobuk, in si jo je hotel natakniti na glavo, ko je odhajal iz Sacksove ordinacije. Nekatere od teh zgodb so zbrane v knjigi Mož, ki je imel ženo za klobuk (Založba UMco, prevod Branko Gradišnik). Sacks nas uči, da obstaja več dejanskosti in da tista, ki jo doživljamo ljudje z »normalnimi« možgani, ni edina prava. Zato je izjemen mojster empatije, predvsem pa odličen pripovedovalec zgodb.

V knjigi Musicophilia se navdušuje nad glasbo, ugotavlja, da na poseben način vpliva na naše možgane, ne samo da spreminja čustva in razpoloženje, obudi tudi pozabljene spomine. Glasbo si znamo mrmrati v glavi, včasih se nam tudi dozdeva, da slišimo melodijo, četudi je v resnici ni. Predvsem pa, kot je raziskoval Sacks, dobro vpliva na bolnike s parkinsonovo boleznijo, ki se težko premikajo, plešejo pa z lahkoto. Ritem in melodija spodbudita in sprostita njihove sicer nepravilne gibe. Naša duša je harmonična stvar, ugotavlja Sacks. Ko si je nekoč na hribolazenju na Norveškem grdo zlomil nogo ter se komaj rešil, saj je bil v divjini čisto sam, se je na terapiji ponovno naučil hoditi ob poslušanju glasbe, ki mu je dajala ritem pri hoji.

Ljubezen in halucinacije

V avtobiografiji opisuje svoje otroštvo v Veliki Britaniji, piše o tem, da je eden od njegovih učiteljev pravilno ugotovil, ko je dejal: »Sacks bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč.« Vedno je rad pretiraval, v vseh stvareh. Starša sta bila zdravnika, prav tako njegova brata. Najprej si je želel postati morski biolog, zato ker je bil tako navdušen nad Ulico ribjih konzerv Johna Steinbecka. A potem se je vseeno odločil za študij medicine.

Bil je zelo sramežljiv in plašen, edina stvar, ki ga je pomirila, je bila periodni sistem, ki ga je vedno nosil v žepu – kemični elementi so bili njegovi najboljši prijatelji. Morda je bil prav zato, ker je bil velik introvertiranec, tako dovzeten za bolečine drugih ljudi. Za specializacijo iz nevrologije se je po vsej verjetnosti odločil zaradi brata Michaela, ki je imel shizofrenijo. Od blizu je videl vse strahote njegove psihoze. Pa tudi zato, ker je sam dolgo trpel za strašnimi migrenami, ki so bile včasih tako močne, da ni prepoznaval ljudi okoli sebe.

Iskreno piše o svojem zapletenem ljubezenskem življenju (razen nekaj afer, ko je bil star okoli trideset let, je dolga leta živel v celibatu). Ko je mami, ki jo je oboževal, v petdesetih letih povedal, da je homoseksualec, mu je rekla, da si želi, da se nikoli ne bi rodil.

Potem se je preselil v ZDA, natančneje, v San Francisco, tam je divjal naokoli z motorjem, se ukvarjal z dvigovanjem uteži in proučeval mentalne bolnike. To je bil tudi čas, ko se je drogiral z vsem, kar mu je prišlo pod roke. V knjigi opisuje, kako je, ko mu je bilo okoli trideset let, vsak dan pojedel velikanske količine amfetaminov, eksperimentiral je LSD-jem, morfijem in potem, da je lahko zaspal, užival še velike odmerke kloralhidrata. Doživljal je čudaške halucinacije, od tega, da je na rokavih svoje obleke videl bojna polja, na katerih so se bojevali miniaturni vojaki, do tega, da, če je kdo prišel na obisk, ni več vedel, ali so to pravi ljudje ali so si jih izmislili s kemičnimi snovmi pretopljeni možgani.

Ko je začel padati v delirij, se je odločil, da bo za vedno prekinil z drogami, drugače pač ne bo dočakal štirideset let. Začel je obiskovati terapevta, dr. Shengolda, h kateremu je hodil dvakrat na teden, kar petdeset let.

Ko se zbudiš iz spanja

Zaslovel je s knjigo Prebujenje, po kateri je režiserka Penny Marshall posnela istoimenski film z Robertom De Nirom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah. Slednji je v filmu igral Sacksa, že po prvem srečanju sta postala dobra ­prijatelja. Ko sta nekoč skupaj obiskala psihiatrično bolnišnico z glasnimi pacienti, je znal Williams na poti domov oponašati vsakega izmed njih, prav tako je odlično posnemal Sacksa, ki včasih ni več vedel, ali gleda igralca ali sebe v ­ogledalu.

Knjiga Prebujenje govori o pacientih, ki so zaradi vnetja možganov zboleli za spalno boleznijo. Tisti, ki niso umrli, so ostali v stanju parkinsonske zamrznjenosti, niso bili nezavestni, a se je njihova zavest ustavila v možganskih območjih, ki jih je že zajela bolezen. Ti bolniki, ki niso zanimali nobenega njegovega kolega, so bili zanj idealno območje za opazovanje življenja. Proučeval jih je in jim predpisal velikansko količino zdravila z dopaminom ter jih za nekaj časa obudil. Kot je to prikazano v filmu, so se ti ljudje, kot kakšne Trnuljčice, zbudili iz spanja in vsaj za nekaj časa spet zaživeli. A prebujenje je žal trajalo le nekaj časa, kmalu so spet padli v svojo katatonično ­nepremičnost.

Mnoge Sacksove zgodbe so, kljub težkim boleznim, ki jih opisuje, polne humorja. Nekoč je vodil seminar o tourettovem sindromu in pritegnil k sodelovanju celo župana mesta, saj si je želel, da bi čim več ljudi spoznalo, kakšna je ta bolezen, pri kateri bolniki ne morejo nadzorovati svojega govorjenja in gibanja, ki je polno različnih tikov. Mlad pacient, ki je sodeloval na seminarju, je nekoč odšel v lokal po hamburger, čakal je v vrsti in, kot je za tovrstne bolnike značilno, na glas preklinjal, zato ga je lastnik lokala, kljub temu da mu je fant razložil, da je tourettov bolnik, in mu celo pokazal brošuro, vrgel iz lokala. Ko se je vrnil v hotel in povedal Sacksu, kaj se mu je zgodilo, je nevrolog zbral skupino dvestotih tourettovcev, vsi so na veliko trzali in vpili, in z njimi odkorakal do lokala. Ta protest je bil tako učinkovit, da so ga objavile vse lokalne televizije in časopisi, ter je dejansko ozavestil prebivalce mesta, kakšna bolezen je to.

Cvetje v jeseni

V avtobiografiji priznava, da je v družabnih situacijah plašen, sproščeno »kramljanje« mu nikoli ni šlo dobro od rok, na zabavah se je rad zavlekel v kot in se delal nevidnega, a kadar je naletel na »čudaka«, ki ga zanimajo reči, kot so vulkani, meduze ali gravitacijsko valovanje, se je hitro zapletel v živahen ­pogovor z njim.

Sacks se je prvič zares zaljubil šele pri sedeminsedemdesetih letih. V veliko mlajšega pisatelja ­Billa Hayesa. V ljubezni je nadvse užival. V knjigi piše, da je rad mirno ležal v njegovem objemu, poslušal glasbo, skupaj sta se pogovarjala o knjigah, se naučila kuhati in uživati ob hrani, gledala sončni zahod in stare filme ter skupaj molčala. Vse to je bilo zanj nekaj novega. »Velik in nepričakovan dar v mojih letih, potem ko sem se vse življenje držal zase.«

V enem od esejev v knjigi Hvaležnost med drugim pravi, da je vesel, ker je lahko ljubil in bil ljubljen, da je lahko bral, potoval in pisal. »Predvsem pa sem bil in še vedno sem čuteče bitje, razmišljujoča žival na tem prekrasnem planetu, in že to je velikanski privilegij in ­dogodivščina.«