Darilo ob jubileju: knjiga za 500 evrov

Pisateljica Breda Smolnikar ob petinsedemdesetletnici izdala bibliofilsko delo Si dekle ali si žena.

pon, 14.03.2016, 21:00

Breda Smolnikar:

Pred sabo imam zdaj petinsedemdeset oštevilčenih in podpisanih bibliofilskih izvodov svoje jubilejne samozaložniške knjige Si dekle ali si žena z zvočnim posnetkom diskografske hiše HAD, posnetim v studijih HAD in JeMajka. K lepi Ljubljani bi šla zagotovo tudi moja nova, lepa, debela, 2,40 kilograma težka knjiga skupaj s ključkom za slepe in slabovidne, interpretiranim z mojim glasom.

V Ljubljani pa žal za moje bralce v nobeni od številnih knjižnic ne bo te moje knjige niti posnetka, saj se tisti, ki se v Ljubljani odločajo o nabavi, niso odločili za nakup. Naslednji mesec bodo v NUK imeli samostojno razstavo mojih del in tudi simpozij o moji literaturi.

V Ljubljano bom ponosno pripeljala to svojo debeluško in jo za čas razstave posodila NUK, tam se jo bo videlo, jo potežkalo, moglo celo poslušati odlomke iz zvočnega ključka, jo svobodno polistalo in si ogledalo številne prekrasne ilustracije slikarke Laure Ličer.

Jubilejni izbor zgodb žensk in avtoričinega opusa je nekaj posebnega, naslovnica težke, debele knjige pravi, da gre za bibliofilsko izdajo v 75 podpisanih izvodih po ceni petsto evrov. Spet suverena poteza nesmiselno obsojene in potem odrešene pisateljice.

Jubilej je veličasten, take knjige, kakršna je bibliofilska Si dekle ali si žena, ne vidimo vsak dan. Tudi vaši literarni začetki so bili omembe vredni, že s prvo knjigo Otročki, življenje teče dalje ste si leta 1963 pripisali Levstikovo nagrado. Kaj vam je ostalo v spominu z začetkov?

Spomin na moje pisateljske začetke je prelep. Tedaj nam je v slovensko literaturo vstopajočim pomagal urednik in pisatelj Ivan Potrč, vedno je imel smisel za mlade, nas pri Mladinski knjigi tudi tiskal in nam dajal priložnost, da smo zoreli. O meni so kritiki rekli, da je bilo treba čakati osemnajst let po vojni, da se je našlo dekle, ki je imelo svetlo otroštvo. Moje prve knjige so bile izredno toplo sprejete, navdušeno so jih brali mladi in stari. Jubilejne nove knjige in 18,5 urnega zvočnega posnetka iz te knjige sem resnično vesela in ponosna sem, da v finančni stiski, v kakršni sem, še zmorem toliko poguma, da sem se lotila te res nenavadne in drage samozaložniške knjige.

Kaj je bilo v Baladi o divjem mleku, ki jo je Breda Marija Zorec podpisala s psevdonimom Gospa, in drugih knjigah o Stobu takega, da je sprožilo nenavadno burne reakcije?

Priimek, ki ga omenjate, je moj priimek in priimek mojih otrok. V literaturi ohranjam svoje dekliško ime Smolnikar (med diplomami o mojem delu ga na univerzah zmotno imenujejo psevdonim), a pri Baladi o divjem mleku nisem zmogla knjige podpisati drugače kot z besedo »Gospa«, z imenom, ki v knjigi staremu farnemu kronistu govori o mladi materi in njenem umirajočem otroku in nasprotuje kronistovemu nerazumnemu in ozko katoliškemu pogledu na življenje. Psevdonim sem ohranjala tudi pri naslednjih knjigah o Stobu, a to ime je skupaj z vsebino knjig v osemdesetih letih sprožalo hude reakcije, med katerimi je bil tudi moj pogojni zapor. Moteče je bilo moje videnje vojnih in povojnih časov na Slovenskem.

Pravite, da vam je ob razgledovanju po vašem opusu žal, da se je vaš smisel za humor zaradi zunanjih okoliščin zapeljal v smer satire in težke ostrine. Resnost, resnobnost vam torej ne pristojita?

Moj oče je imel izreden smisel za humor. Humor današnjih raznoraznih komikov, »stand up« in še kako drugače poimenovanih, ni nič nasproti radoživemu, inteligentnemu, globokemu, plemenitemu humorju mojega očeta, od katerega sem najbrž nekaj tega podedovala, a me je življenje preveč vrtinčilo, da bi lahko uresničila svoje svetle, naivne mladostne literarne namere. Seveda sem ostro reagirala, s satiro, farsičnostjo, ironičnostjo, sarkazmom, nikakor pa nisem svojega daru mogla razpreti v humorno plemenito očetovo radoživost. Morda sta zato ostali taki, simpatični in svetli, samo moji začetniški knjigi, nagrajeni Otročki, življenje teče dalje in Popki.

V tukajšnji javnosti se ob vašem imenu zdaj največkrat omenja nadrealistični sodni proces ob knjigi Ko se tam gori olistajo breze, ki pa ste ga trdoživo prenesli in dočakali ugoden, pravičen razplet celo na Evropskem sodišču za človekove pravice. Vam je bila vsa medijska pozornost odveč ali je pomagala preživeti sodno norost?

V svojih literarnih začetkih sem naivno mislila, da je pisateljska nadarjenost dovolj in da se ti ni treba kazati v javnosti. S svojimi bralci danes sicer rada prihajam v stik, vendar je literatura zame intimna stvar. Sem pa v času procesa morala reagirati javno. Nikakor ni bila dovolj samo kvaliteta napisanega.

Sodišče moje literature sploh ni razumelo. Zato moja borba, nenavadna in močna. To sem kazala z vedno z novimi in novimi samozaloženimi knjigami, zaklenjenimi, jecljajočimi, posmehljivimi, včasih nalašč tudi z omenjanjem konkretnih osebkov, ki so me preganjali ali kazali svojo neumnost, netoleranco in zlobo v času za javnost zaprtega sodnega procesa. Celó ploščo sem si drznila posneti s prepovedano in obsojeno pripovedko, za katero je šla kazen v težke milijone.

Ne smem pozabiti pomoči slovenskih novinarjev, nekaterih piscev in intelektualcev ter naklonjene kulturne javnosti, ki je pomagala, da sem laže zdržala to desetletje in pol sodnega pritiska. Tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti mi je ponudila pomoč.

Prišlo je tako daleč, da ste se pred leti odločili celo za zažig Zlatih dépuških pripovedk. Obup? Način kljubovanja? Sarkazem posebne vrste? Moralna moč posmeha?

To je bil samo še en res tragičen način kljubovanja določeni pravniški neumnosti in primitivnosti. Nisem si mogla dovoliti, da bi v moji deželi moj narod ne vedel, kako se me je hotelo utišati, me umazati in mi odvzeti vse, kar sem do tedaj s svojimi lastnimi rokami in umom ustvarila.

Kritiki nismo mogli spregledati tega, da so vaše junakinje močne in trmaste. Zdaj, v Si dekle ali si žena, jih imamo tako rekoč na kupu. Pa so take kot vi? V nekem pogovoru ste med dolgim sodnim procesom navrgli 'Jaz čofnem nazaj. Z macolo,' opozorili pa ste tudi, da imate v zgodbah tudi zanimive moške like.

Res sem si želela, da jih ob praznovanju svoje obletnice javno pokažem, te svoje ženske na kupu, kot pravite. Seveda imam tudi moške like, enako močne in zanimive, ves čas stopajoče ob njih. Res pa je, da sem ženske v tej knjigi malo bolj izpostavila, tudi s pomenljivim in na ljudskost naslonjenim naslovom knjige, da se morda zdi, kot da v knjigi korakajo samo one.

Moje ženske res zmagujejo z delavnostjo, pogumom, dobroto, pa tudi z vseh sort negativnostjo, če si jih take izberem in zamislim. Izgubljajo samo, kadar vmes poseže smrt. Edino smrt more moje ženske ustaviti, premagati, edino njej se morajo brezpogojno vdati. Mislim, da sem vam s tem odgovorila tudi na vprašanje o svoji moči in nemoči, človeški in literarni.

Slovenske umetnice so si v zadnjih letih zaželele naskočiti moški umetniški svet. Tako da izključno za ženske ustanavljajo razne nagrade, da bi se jih bolj videlo in cenilo. Zame je bila umetnost vedno ena sama in ko si zadosti dober, se to gotovo vidi. Jaz stojim vedno v vrsti, kjer smo oboji. O, seveda se znam ponorčevati iz moških »veličin«, enako tudi iz ženskih, ko si to zaslužijo.

V Domžalskih novicah sem odkril vašo izjavo izpred skoraj dveh let, da scenarij za Ko sem tam gori olistajo breze obstaja. Bodo Breze kdaj torej tudi film, kako kaže?

Moja velika želja je film. Pa ne samo o Rozini, vsi moji teksti so pisani izrazito filmično. Scenarij o »Brezah …« v začetni obliki je že kar nekaj let napisan in je tudi dobil nekakšen mali drobižek, a je zaenkrat ostalo pri tem. Ta tekst je med drugim preveden tudi v nemščino, moj tuji založnik ima še štiri leta pravice tudi za film.

Povezane novice

ESČP: Dopustne tudi izjave, ki žalijo ali šokirajo
10. april ob 09:00
Delova tema: Evropsko sodišče pritrdilo ustavnemu sodišču, ki je razveljavilo prepoved knjige Brede Smolnikar.
Prijavi sovražni govor