Tiskane izdaje
Zvezda današnje predstavitve novih knjižnih izdaj za otroke in mladino je bila ilustratorka Maja Kastelic s prvencem – avtorsko slikanico Deček in hiša. Po večletnem delu je namreč ugledala luč sveta njena čudovita slikanica brez besed, poleg tega bodo danes v ljubljanski Galeriji Kresija odprli razstavo njenih originalnih ilustracij, najnovejša novica pa je, da so jo, kot edino slovensko ilustratorko, povabili na razstavo letošnjega najpomembnejšega ilustratorskega dogodka - knjižnega sejma za otroke in mladino v Bologni. Na 11. slovenskem bienalu ilustracije pa je za te slike že prejela plaketo Hinka Smrekarja.
"Zgodba o dečku je nastajala dolgo, zamislila pa sem si jo nekega dne na avtobusu, ko me je objela rdeča svetloba žarkov zahajajočega sonca," je začela Maja Kastelic. Narisala je nekaj risb in se odpravila na Mladinsko knjigo, kjer jo je k nadaljnjemu delu spodbudil likovni urednik Pavle Učakar, ker je takoj prepoznal vizualno moč nastajajoče zgodbe. Pri nas je malo slikanic, ki bi bralcem/gledalcem pripovedovale brez besed, zato je ta še posebej dragocena. Ali kakor je povedal Učakar: "Otroci in starši se lahko s takšno knjigo učijo literaturo skozi vizualno dogajanje, saj je slika zgodba, ki jo opazujejo, in na podlagi tega sklepajo."
Knjigo se lahko "prebere" v petih minutah, posvečati pa se ji je mogoče tudi veliko dalj časa, če smo pozorni na vse detajle, s katerimi avtorica polni svoj likovni jezik. Povedala je, da se je nenadoma zavedla, kako blizu je gledališču, scenografiji ter začela polniti prazne sobane stare hiše. Na policah so se nenadoma znašle njej ljube knjige, na stene je obesila ilustracije vrhunskih slovenskih avtorjev, v hišo naselila dve miški, ki imata povsem svojo zgodbo ...
Ilustracije v knjigi torej živijo, pripovedujejo svojo zgodbo, namenjeno – prav zaradi bogastva detajlov – tudi starejšim, ne le mladim bralcem. Učakar je poudaril, da gre za najmlajšo slovensko ilustratorko z najmanjšo kilometrino, a knjiga Deček in hiša je izvrstno in zrelo delo. Očitno je, da je zgodbo dolgo nosila v sebi. Skupaj s Kasteličevo bojda že snujeta nekaj novega ...
Svetlana Makarovič se je tokrat predstavila s kar dvema knjigama. Najprej s Kuzmo, trinajstim škratom, ki je bojda najbolj hudoben, zato pač, ker zavida dvanajstim drugim škratom, ki imajo vsak svoj mesec, on pa je ostal brez svojega. "Malo sem si izmislila jaz, malo pa Kuzma," je rekla Makarovičeva, "ne vem kako, vem le, da je v mojem pisalnem stroju začel nastajati najbolj hudoben tekst doslej."
Škrati so torej zborovali brez Kuzme, ker je zborovanje prespal ... Odločil se je, da bo svoj, trinajsti mesec razdelil na dvanajst škratovščinskih prgišč in jih raztrosil po dvanajstih mesecih drugih škratov. Na koncu se vse nekako zgladi, saj mu dedek Mraz za novoletno darilo pokloni vseh dvanajst mesecev in prav v tem januarju se začenja leto škrata Kuzme. Mimogrede, škrat Kuzma kadi, ni pozabila povedati avtorica. Ilustrator Zvonko Čoh je rekel, da je osnovni lik škrata Kuzme Lavričev in da ga je risal po licenci, zato ne prevzema krivde za njegov velik nos. "Sicer pa rad rišem hudobije, za vsak mesec sem moral izumiti nov lik, kar me je neskončno zabavalo." Škrati Svetlane Makarovič so namreč mesečno izhajali v Cicibanu.
Izšla pa je tudi baladna pravljica Svetlane Makarovič Mesečinska struna, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrovski. Pravljica govori o moči umetnosti, o prevzetnosti in pohlepu. Slike Bojane Dimitrovski grozo in lepoto opisujejo z močno risbo in svetlobo.
