Deklevov roman o Almi

Pisatelj Milan Dekleva, dobitnik­ Prešernove nagrade 2006 in ­istega leta tudi zmagovalec­ Delove nagrade za roman leta kresnik, v novem romanu Telo iz črk (Cankarjeva založba) na poseben način, skozi nekaj­ ­bio­grafskih oken, pogleduje­ v ­živ­ljenje Alme, ki je seveda pozabljena in znova odkrita popotnica, pisateljica, teozofinja­ Alma Karlin. Ali pa tudi ne, zgolj Alma, ki sega po zvezdah.

Pa ste, avtor del za mlajše, kjer je vizualno neizogibno, dočakali nekaj redkega – roman, ki se kiti tudi z ilustracijami. Zadovoljni?

Še zdaj si oblizujem prste. Mlada oblikovalka Anja Šlibar – njena dela sem videl na razstavi v Cankarjevem domu, poznal sem jo tudi po risbah v reviji Airbeletrina – je prisluhnila moji želji, da bi ilustrirala knjigo, čeprav se je odpravljala­ v New York, ki je trenutno njen dom. Imel sem srečo, da sta moji želji prisluhnila tudi urednika založbe Andrej Blatnik in Suzana Duhovnik. Ko nam je Anja poslala osnutke ilustracij, smo bili navdušeni. Zdaj, ko je knjiga izšla, lahko rečem, da so Anjine podobe več kot dopolnilo in likovni komentar romana. So občutljiv, psihološko poglobljen portret glavne ­junakinje.

Dovolite pogled v pisateljsko manufakturo: nekateri vaši odmevni izdelki črpajo iz biografij znanih osebnosti, od literarnega znanstvenika, prek pisatelja in glasbenice, do glasbenika. Kaj iščete, ko iščete 'robo' za novi roman? Pri tem ogledovanju vas pogled pogosto zanese v preteklost. Naključje?

Ne iščem robe, ampak si želim preprosto napisati zgodbe o osebnostih, ki vzvalovijo mojo domišljijo. Pisateljsko brskanje po sebi je, po mojem mnenju, moreče in dolgočasno. Nekako tako kot pospravljanje kleti ali podstrešja. Zanimiva je svetloba, ki sije na stvari, zanimivo je dihanje rastlin, zanimiva so imaginarna števila, zanimivi sta temna energija in supersimetrija. Predvsem pa so zanimivi drugi ljudje. Ker so bile ključne osebnosti za nastanek nekaterih mojih romanov Dušan Pirjevec, Tomaž Pengov, Slavko Grum in Alma ­Karlin, je bil največji pisateljski izziv v tem, kako ujeti v besede njihove izjemne misli, čutenja in čustva. Flaubert je dobro vedel, kaj govori: slog je človek. Je v meni dovolj daru, da lahko z literarno govorico oblikujem osebe, ki med nami ustvarjalno izstopajo in so postale del našega skupnega ­spomina?

Naj odgovorim še na drugi del vprašanja. Zakaj se rad vračam v preteklost? Najbrž zato, ker soglašam z Eliotovo poetično definicijo časa, ki izhaja iz domneve, da je sedanjost le povzetek preteklosti, cepljen na brstič pričakovanj. Privlači me tisto v preteklosti, kar je bistveno za trenutek, v katerem pišem, in me – kot slutnja ali nejasno videnje – usmerja v ­prihodnost.

V tokratnem romanu ne skrivate imena. Kaj je bilo v primerjavi z drugimi kvazibiografskimi teksti zdaj drugače?

Ah, te skrivalnice! Trudim se odkriti, ne skriti globino časa, ki nam jo daruje duhovna usedlina spomina. Imena romanesknih likov bralca po bližnjici napotijo k osebam, ki so bile ustvarjalni kažipoti preteklosti. Ampak, pozor! Romaneskni liki nastajajo sočasno z besedilom, v stvarnosti jih nikoli ni bilo. So energijska žarišča prostorov, v katerih se znajdejo in jih nadzoruje volja besed. Pri podnaslovu novega besedila Roman o Almi me je razveselilo dejstvo, da ob imenu junakinje pomislimo tudi na dušo. V moji domišljiji je Alma bila in je še vedno psyche, dih sveta. Pri novem romanu so torej drugačni struktura zgodbe, način pripovedovanja, menjavanje pripovednih položajev, domala vse.

Kaj vas je fasciniralo pri svetovni popotnici, avtorici, katere pesmi žarčijo 'plemenito melanholijo', kot daste v besedilu označiti njene izdelke stotniku. Je bil ­pisateljski izziv tudi čas, v katerem je živela?

Prevzelo me je Almino avtobiografsko pisanje o tem, kako se je oblikovala kot človek, se uprla nacistični in komunistični diktaturi in odšla v partizane. Seveda sem bral tudi Almine potopise in literaturo, a med prebiranjem spominov sem bil še posebej pretresen. Kakšen pogum, kakšna življenjska volja je vodila to krhko, drobno žensko, da je sledila nareku svoje duše in resnice!

Drugi stvari, ki sta me zanimali, sta bili Almina strast do študija jezikov in želja, da bi postala pisateljica. Brez pisanja bi njeno telo ovenelo, bila je prepričana, da je besedna umetnost lepilo, ki lahko poveže drobce razpadlega sveta v celoto. Zdelo se mi je, da so Almini teozofski premisleki le izpeljave omenjene nuje po pisanju. Almino hotenje, da bi z obvladovanjem različnih jezikov prišla do srčike logosa, do slovnice nadjezika, v kateri se osebna duša spoji z dušo sveta, je enkratno.

Tretja stvar, ki me je privlačila, je bilo Almino duhovno in telesno zbližanje s slikarko Teo Gamelin. Tako čiste ljubezni, ki je niso zlomile najhujše življenjske preizkušnje, da ne govorim o pritlehnem zaničevanju in poniževanju okolice, v zgodovini in zdajšnjosti ne najdemo veliko.

Izbira časovnih izsekov iz življenja junakinje je bila zato premišljena. Prej omenjene motivne sklope sem lahko najučinkovitejše razvil ob močnih potresnih sunkih, ki so zamajali ustaljene skupinske vrednote in spremenili družbeno zavest, politiko, odnose med ljudmi in ideologijo 20. ­stoletja.

Gospodična iz province, ki jo vleče po svetu, pisateljica, ki ji ne objavljajo, oziroma 'pozabljena velika pisateljica', zapletena gospa s posebnimi nagnjenji in talenti, svetovljanka, ki jo je domovina morala odkriti pozno. Zakaj Alma? Kaj je še Alma?

S svojim spraševanjem me peljete proti presežnosti, k tistemu, kar je za posameznikovo usodo nedoumljiva skrivnost. V tem ni naključja, saj se v romanu nenehno ukvarjam s človekovo željo, da bi se vzpel na lastna ramena in segel po zvezdah. Kaj še je Alma? Alma je nekaj več od konkretnih dogodkov, ki so izzvali konkretne odločitve in besede. Je nekaj, kar velja za ljudi vseh obdobij, na vseh zemljepisnih in civilizacijskih obzorjih. Je nekaj, kar usmerja ljudi skozi zasuke sveta na podoben način, kot gravitacija vodi planete na orbitalnih poteh. Seveda za ta 'še' nimamo besede. Še je eksistencialna kategorija, bistveno vezana na posameznikovo izkušnjo. Zaslutimo jo lahko le skozi sočutje. Še je so: sominljivost izkušnje, izkušnja sominljivosti. Ob njej se zlomi še tako brutalna moč, pa čeprav je morala pisateljica, ki je govorila o človekovi transcendenci, leta in desetletja molčati.