Tiskane izdaje
Venezuelski levičarski predsednik Hugo Chávez je v zadnjih mesecih življenja, ko je počasi umiral za rakom, zavzeto bral Nietzschejevo knjigo Tako je govoril Zaratustra in o tem navdušeno poročal v svojem blogu. Ta anekdota najbolje priča o spremembi, ki je v zadnjih desetletjih zaznamovala recepcijo Nietzscheja, pri tem pa je pomembno vlogo odigral francoski filozof Gilles Deleuze.
Tudi Richard Wagner je dolgo veljal za ikono konservativnih intelektualcev. Če je bil do sredine prejšnjega stoletja velika oporna točka evropskih kulturnih konservativcev, danes režiserji od Patricea Chéreauja in Harryja Kupferja do Wagnerjeve pravnukinje Katharine kar tekmujejo, kdo bo ponudil bolj angažirano levo uprizoritev.
Podobno je dolgo prevladovala desna interpretacija Nietzscheja. Konservativci so občudovali njegovo zavračanje enakosti in demokracije, njegov prezir neživljenjskega intelektualizma, njegovo afirmacijo moči in hierarhije ter njegov amoralizem, tj. dojetje morale kot maščevanje šibkih nad močnimi, ki temelji na zavisti. Takšno branje se lahko sklicuje predvsem na Nietzschejeve številne dnevnopolitične opazke.
Že mladi Nietzsche je s prezirom zavrnil pariško komuno kot upor sužnjev, ki ga je treba brutalno zatreti v imenu obrambe visoke kulture (takoj je namreč nasedel lažni govorici, češ da so komunarji zažgali Louvre). Redke leve privržence Nietzscheja so privlačili predvsem njegova afirmacija tostranskega življenja, zavzetost za zdravo telesnost proti brezkrvnemu intelektualizmu višjih slojev.
Bolj resne »leve« filozofske interpretacije v Franciji so se začele pred več kot pol stoletja z Georgesom Bataillom in Pierrom Klossowskim (velik prispevek je v zadnjem času dala tudi Alenka Zupančič z Najkrajšo senco, ki je izšla v več tujih jezikih).
Vsekakor je trend v razumevanju Nietzscheja močno spremenil Gilles Deleuze z dvema knjigama: Nietzsche in filozofija (1962) in kratkim uvodnim pregledom njegove misli Nietzsche (1965): obe imamo v slovenščini, prvo je izdala Krtina, drugo KUD Police Dubove, za obe pa je spremno besedo napisala Eva D. Bahovec.
Njegovo stoletje
Deleuze namreč Nietzscheja ne obravnava kot kulturnega kritika, ampak kot resnega filozofa, ki poda celostno ontologijo ustroja sveta. Pri tem Deleuze sicer sledi Heideggerju, ki Nietzscheja bere kot vrhunec evropske metafizike. Koncept volje do moči pri Nietzscheju ni človekova psihološka poteza, ampak temeljni ustroj vsega bivajočega, ki kulminira v večnem vračanju enakega, kjer najvišja svoboda in avtonomija paradoksno sovpadeta s polnim sprejetjem usode.
Francoski filozof Michel Foucault je nekoč o kolegu Deleuzu dejal, da bo 20. stoletje deleuzovsko. Danes kaže, da deleuzovsko stoletje še kar traja. Deleuze je namreč celo bolj kot Jacques Derrida osrednja figura francoske misli druge polovice 20. stoletja in še danes. Če Derrida pooseblja postmoderno dekonstrukcijo, Deleuze oznanja novo epoho sistematične filozofije. V slovenščini imamo sicer prevode skoraj vseh njegovih glavnih del, predvsem dve veliki sistematski študiji: Razlika in ponavljanje ter Logika smisla.
Deleuze je razvil svoj sistem skozi niz interpretacij slavnih filozofov: Huma, Nietzscheja, Bergsona, stoikov, Leibniza, med umetniki pa Lewisa Carrolla, Marcela Prousta, Francisa Bacona, Hermana Melvilla, Franza Kafko, če ne omenjamo dveh njegovih zelo vplivnih in impresivnih filmskih študij Podoba-gibanje in Podoba-čas (prevod zadnje v slovenščino še čakamo).
Deleuzova osnovna referenca je Spinoza, »Kristus med filozofi«, njegov pra-sovražnik pa Hegel oziroma heglovska dialektika negativnosti. Po Deleuzu moramo Hegla preprosto pozabiti, izbrisati: ni dovolj, da ga kritično zavrnemo, naučiti se moramo misliti, kot da Hegla ni bilo. Nietzsche je tako za Deleuza predvsem tisti, ki je po Heglovi smrti pokazal pot iz Hegla.
Osnovne koordinate Deleuzove misli tvori pet nasprotij: imanenca proti transcendenci, nastajanje proti biti, površina proti globini, tok smisla proti globljemu pomenu, razlika proti negativnosti. Realnost sestoji iz imanentnega življenjskega toka, ki je izvir vsega, kar je, medtem ko je vsak onstranski misterij iluzija, plod naše mistifikacije oziroma naše projekcije v onstranstvo.
Ta imanentna realnost je nenehen proces nastajanja in vsaka trdna bitnost, bog, narava ali ideja, je zgolj rezultat tega gibanja. Pod imanentno realnostjo ni globlje biti, vse je na površini, in vsaka iluzija globine je zgolj optična prevara. Tudi naša govorica je nenehen tok smisla, pomešanega z nesmislom, za katerim ni globljega pomena. Imanentni življenjski tok je nenehen proces samorazlikovanja, je eno, ki spontano poraja mnoštvo.
Absolut je torej kot Spinozova substanca: ni globlji temelj bivajočega, ampak ime za produktivni proces samorazlikovanja. V tem svetu je vsak manko ali negativnost zgolj napačen videz: naš svet ni svet manka, ampak svet presežka, produktivnosti. Zato je Deleuze tudi proti strukturalizmu: toka dogodkov ne obvladuje nobena globlja struktura.
In tak je tudi Deleuzov Nietzsche: volja do moči ni globlji temelj realnosti, ampak eno od imen procesa samorazlikovanja, kjer se mnoštvo moči in protimoči spopada, omogoča in onemogoča, kjer vsaka moč stremi k temu, da bi polno izrazila svojo intenzivnost. V tem svetu ni hierarhije, vse se dogaja na isti ravni, namesto enega metafizičnega subjekta imamo množico libidinalnih intenzivnosti in njihovo neskončno interakcijo.
Politični nasledki
Ni težko uvideti političnih razsežnosti takšne vizije: edina družbena realnost, srž družbenega življenja, je produktivni proces mnoštva, in vsaka nadrejena instanca – naj bo to država, bog ali kapital –, ki si skuša to produktivno mnoštvo podrediti, je zgolj samopostavljena ovira, ki jo generira samo mnoštvo. Deleuzova politika je politika spontane samoorganizacije mnoštva, ki teži k uničenju vseh nadrejenih struktur, ki ga skušajo totalizirati oziroma regulirati. Ideja multitude, politično delovanje ter odločanje ljudi od spodaj navzgor, ki spremljajo mnoga levičarska uporniška gibanja danes, temeljijo prav na deleuzovski ideji organizacije mnoštva.
Deleuzova misel ima tudi številne nasprotnike. Jürgen Habermas in njegovi učenci mu očitajo vitalistični iracionalizem, ki politično zlahka pade v bližino fašizma. Kantovci in heglovci mu očitajo padec v predkritično misel, v naivno predmoderno ontologijo. Jacques Lacan in Alain Badiou vztrajata pri produktivnosti samega manka in negativnosti.
V resnici ni težko biti kritičen do Deleuza in misliti drugače od njega, vendar je ta mislec, ki si je leta 1995 hudo bolan pri svojih sedemdesetih vzel življenje, tako zaznamoval naše miselno pa tudi politično prizorišče, da ga je po drugi strani nemogoče odmisliti.
