Desa Muck: »Ljubezen je najbolj zlorabljena beseda v zgodovini«

V novem romanu za odrasle Odred ustanovi Stranko preprosto poštenih. Pisateljica voli tiste, ki poberejo najmanj glasov.

tor, 05.01.2016, 15:00

Nedavno je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman za odrasle Dese Muck Odred. V njem piše o oblikovanju posebnega odreda, ki si želi širiti ljubezen, pri čemer je dokaj začetniško neroden in se na koncu­ prelevi v povsem novo in pošteno stranko, ki brez težav zmaga na naslednjih volitvah v Sloveniji. Z avtorico smo se pogovarjali o ljubezni in politiki, sreči in normalnosti, facebooku­ in antidepresivih.

V vaši novi knjigi pacienti v psihiatrični bolnišnici ustanovijo ljubezenski odred, katerega naloga je osrečevati druge. Je torej ljubezen najvišja vrlina, najvišji cilj?

Ljubezen je najbolj zlorabljena ­beseda v zgodovini človeštva. Vsak človek ima o njej drugačno predstavo, predvsem glede na ­lastne ­potrebe. Sama menim, da je ljubezen najvišja vrlina in najvišji cilj, kot pravite, vendar hkrati tudi menim, da smo ljudje od tega cilja na tej razvojni stopnji še vedno oddaljeni, razen pri ljubeznih, ki so povezane z razmnoževanjem, torej tisti med moškim in žensko, in pri starševski, pa še tu nam nagajajo razne nesmiselne dogme in frustracije. V glavnem pa je to paravan, za katerim počnemo svoja mala sranja. Takšna, kot jo imate v mislih vi, čista ljubezen, nam najbrž ne gre od rok tudi zato, ker pomeni popolno odsotnost ega, ki pač spada v preživetveni komplet, ki ga nosimo s sabo.

Čista ljubezen pomeni tudi popolno ljubezen do samega sebe, ki pa je v družbi, ki temelji na pogojevanju in trgovini, praktično nemogoča, saj nam nalaga, da ves čas dvomimo o sebi. Če imamo nekoga radi, predvsem pa, če ga spoštujemo in sprejemamo takega, kot je, smo se idealu ljubezni že močno približali. Precej sem zafilozofirala. Najbrž zato, ker mislim, da moram v Književnih listih izpasti intelektualka. V resnici me prav dosti ne zanima, kaj je ljubezen v bistvu, glavno, da čutim nekaj takega. Mi je super.

V bistvu bi radi le bili ljubljeni in srečni.

Itak.

V Sloveniji mnogi goltajo antidepresive in antianksiotike kot bonbone. Je to osebni problem, družbeni ali zdravstveni?

Tudi sama goltam antidepresive. Sem že poskusila brez njih, pa ne gre. Preveč sem gorela v tem življenju in brez njih bi moja žerjavica že čisto ugasnila. V glavnem se bašemo s temi rečmi, da lahko na visoki stopnji zahtevnosti današnje družbe sploh funkcioniramo. Torej je problem družbeni in nekoliko tudi zdravstveni, saj bi bile brez njih bolnišnice še bolj polne srčnih bolnikov in tudi drugih, pa še duševne motnje bi se močneje manifestirale, če teh tablet ne bi bilo.

Je normalno biti nor ali noro biti normalen?

Kot veste, še ni bilo junaka, ki bi postavil jasno mejo. Govori se, da je tam nekje, ko še nisi škodljiv sebi in drugim. Na to vprašanje bi težko odgovorila tudi zato, ker še nisem srečala popolnoma normalnega človeka s sabo na čelu. Zdi pa se mi, da so najbolj nevarni tisti, ki so prepričani, da so oni popolnoma normalni, drugi pa ne.

Zdi se mi, da ste v Odredu povzeli skoraj vse tegobe in neumnosti, v katere nas spravljajo oziroma se spravljamo državljani Slovenije zadnjih nekaj let. Seznam je dolg – od plačilne nediscipline do vseh oblik nestrpnosti do drugačnih.

Verjetno to počnejo tudi drugje, vendar se v takšni intenzivni obliki to kaže v Sloveniji kot nekakšna narodova osebnostna lastnost, ker se nekako vsi poznamo med sabo in smo bolj soodvisni, kot je to pri večjih narodih. Slovenija je krasen teren za proučevanje človeških slabosti, ker je majhna, skoraj kot skupina testnih osebkov pri longitudinalnih študijah. Seveda pa je isto z dobrimi lastnostmi. Kljub vsemu jih tudi imamo. Sicer pa je podobno kot pri norosti in normalnosti, o čemer ste spraševali prej. Kdo pa ve, kje je meja. Menim tudi, da smo pač takšni, kakršni zmoremo biti.

Če bi Odred nastal nekoliko kasneje,­ bi se morda v njem znašla tudi žiletkasta ograja, ki varuje lepo našo Slovenijo pred hordami tujcev.

Pri svoji fikciji se trudim biti čim bolj verjetna. Te žiletkaste ograje pa se slišijo popolnoma ­neverjetno.

Odnos do tujcev nakažete tako z molčečo Bosanko kot z očarljivo gorenjsko mulatko. Delimo Slovenci tujce na tiste povsem tuje tujce in na naše tujce?

Delimo. Slovenci dobrodušno sprejmemo vsakogar, tudi če bi imel fluorescentno turkizno kožo, samo da zna kakšno od Modrijanov, da mu je všeč kranjska klobasa, je heteroseksualen, navija za brata Prevc in se ne vtika v slovenske politične debate. Če pa bi nekdo preveč javno kazal svoje narodnostne navade ali jih celo poskušal vpeljati, se začnemo vesti ogroženo. Kot veste, sta bili do pred kratkim Slovenija in Grčija edini državi, ki nista imeli džamije. Ko sem ravno pri muslimanih … Zelo smo nagnjeni­ k posploševanju. Za nas so vsi muslimani isti, pa vsi črnci, pa vsi Bosanci, pa vsi pedri … vsi, ki niso Slovenci, so isti.

Zato se vprašanje ljubezni med istospolnimi lepo vleče skozi zgodbo.

Meni se zdi istospolna ljubezen zelo lepa. Že desetletja spremljam nekaj takšnih parov in se čudim, kako lepo skrbijo drug za drugega, kako se čuvajo … Zanimivo, da smo radodarni s solzami, če gre za tragično heteroseksualno ljubezensko zgodbo, ko na primer dvema starši ne pustijo biti skupaj, ali pa sta recimo poročena s kom drugim, ne pomislimo pa, da se vsak homoseksualni par sooča še s tisočkrat hujšimi težavami. Gora Brokeback je zame eden največjih filmov vseh časov. Hudo butne.

Najbolj strastno ste se lotili, na sicer rahlo ironičen način, nastajanja nove slovenske stranke, tako poštene, da bo končno delala za slehernika in narodov blagor. V bistvu je prav bizarno, da se že nekaj let zapored pojavljajo nove bolj ali manj bizarne stranke, ki pridejo celo v parlament in nekatere dobijo celo mandatarstvo. Kako si razlagate ta fenomen?

Ravno zadnjič sem videla, da so v neki ruski vasi, se mi zdi, izvolili mačka. Zmagal je z 80 odstotki. Kot država pač moramo iti skozi volilne faze. Najprej smo volili tiste, ki smo jih poznali od prej, po logiki, 'mogoče bodo res mešali drek, a ta drek poznamo in domače diši', ali tiste, ki smo jih spoznali ob osamosvojitvi, po logiki, 'nova metla …' Čez nekaj let, ko smo posumili, kaj se dogaja, smo volili po sovražni logiki, 'volil bom nasprotnika, samo da ne bo spet zmagal ta bizgec, ki je vse uničil'. Potem smo začeli voliti po logiki, 'vse, kar je novega, saj slabše ne more biti'. Kmalu bo na vrsti maček tudi pri nas, predlagam pa, da je iz zavetišča, ker je vsega hudega vajen.

Kdo vam je bil najbolj v pomoč pri razkrivanju delovanja družabnih medijev, saj pod svojim imenom in priimkom nimate profila na facebooku?

To sem počela z lažnim profilom. Kar nekaj časa sem posvetila tem raziskavam in se pri tem na smrt zabavala.

Časi so tako čudni, posameznik je čudak, če nima profila vsaj na facebooku in ne poroča, kolikokrat je šel ponoči na stranišče, ne fotografira svojega zajtrka in vsakodnevnega dolgočasnega razgleda iz svoje sobe.

Se močno strinjam. Čeprav sem po duši voajerka, me ne zanima tuja hrana, nametana na krožnik, pa nove zavese pri nekom, niti kje je bil na izletu in kdo je bil z njim. Dvomim, da iskreno zanima tudi tiste, ki jim vse to všečkajo. Gre za trgovanje: ti meni všečke, jaz tebi všečke, in potem imata oba občutek, da sta popularna in ju imajo ljudje radi.

Včasih to postane prav strašljivo, ko opaziš, da začnejo ljudje verjeti v svojo facebookovsko podobo. Napišejo kako mnenje, objavijo misel od Coelha, morda celo krivico, o kateri menijo, da se jim je zgodila, pa se jim morda sploh ni, vendar tega ne bodo imeli možnosti razčistiti pri sebi, ker se takoj vsujejo komentarji: 'Bravo! Tako! Prav imaš! Ti si car/ka! Mi smo s tabo!' In potem milijarda lajkov pa srčkov­ pa smajlijev. In ti ljudje se vedno bolj utapljajo v lažni samopodobi in izgubljajo stik sami s sabo, kar se zna tragično končati, ko v to idilo vstopi realnost. Sicer pa je to samo zabava, če ne verjameš, da je vse zares, kar je na facebooku.

Člani odreda, ki kasneje postane jedro Stranke preprosto poštenih, sicer opravijo kak umor ali uboj, vendar se vse to da upravičiti z višjimi nacionalnimi cilji. Koliko sredstva sploh še upravičujejo cilj?

V današnjih časih cilji upravičujejo vsa sredstva. Zame osebno ne upravičijo skoraj nobenega.

Na prihodnjih volitvah bom zagotovo volil za Stranko preprosto poštenih, ker ima najboljši program. Kaj pa vi, za koga boste volili?

Zadnja leta vedno volim stranke, ki na volitvah poberejo najmanj glasov, in zato se vsi jezijo name. Vendar volim po srcu tiste, ki imajo najbolj socialne programe in v njih upoštevajo vse kakorkoli prikrajšane in marginalne, tudi živali. Volila sem recimo Stranko enakih možnosti Slovenija (Sem-si), stranko Elene Pečarič, volila sem tudi njo samo, ko je kandidirala za predsednico, volila sem TRS, takoj ko se je pojavil, zdaj ne več, ko je v Združeni levici, ki ga je ošibila. Morda bi volila Luko Mesca, če bi imel svojo stranko, ampak je najbrž še premlad. Počakajmo, kaj se bo izleglo iz njega. Vsekakor volim po svoji vesti in potem mirno spim.

Prijavi sovražni govor