Dobrota, ki je rešila komarja, je ubijala ljudi

Ozka pot globoko do severa: S čustvi nabita saga o vojni, ljubezni, trpljenju, smrti in upanju izpod peresa mojstra Richarda Flanagana.

tor, 17.10.2017, 15:00

Zadnji roman Richarda Flanagana Ozka pot globoko do severa iz leta 2013 se ukvarja z zloglasno epizodo v japonski zgodovini – gradnjo železnice­ med Tajsko in Burmo v času druge svetovne vojne – in jo prepleta z življenjsko zgodbo mladega avstralskega zdravnika, ki je bil skupaj s tisoči vojnih ujetnikov v japonskem taborišču.

Roman Ozka pot globoko do severa, ki ga je v prevodu Leonore Flis in s spremno besedo Andreja Skubica izdala Beletrina, je najboljše literarno delo slovenskim bralcem dobro znanega avstralskega pisatelja iz Tasmanije. V slovenščino so prevedeni štirje Flanaganovi romani, napisal jih je šest.

Vrhunska književnost

Ozka pot globoko do severa je resnično vrhunska književnost. Odlično in pametno napisana, s čustvi nabita ter berljiva saga o vojni, ljubezni, trpljenju, smrti in upanju. Je skrajno žalostna, sili k razmišljanju, širi obzorja in bralca ne pusti ravnodušnega. Ne preseneča, da je Flanagan zanjo dobil številne nagrade, med njimi bookerja, najprestižnejšo nagrado za roman, napisan v angleščini. Zlahka je mogoče napovedati, da bodo roman zaradi njegove odličnosti nekoč uvrstili med klasike. V njem je nesporno zaznaven pisateljski dar Richarda Flanagana, zaradi česar velja za enega najpomembnejših sodobnih prozaistov.

Britanci, ki so upravljali Burmo, so trdili, da je nemogoče zgraditi železniško progo skozi džunglo med Burmo in Tajsko, dolgo dobrih štiristo kilometrov, posebneži Japonci pa so se odločili, da bodo dokazali nasprotno. Gradnja železnice, po kateri so nameravali Japonci oskrbovati svojo vojsko v Burmi, je bila končana v vsega petnajstih mesecih, z velikanskimi človeškimi žrtvami, zato jo imenujejo proga smrti. Gradilo jo je šestdeset tisoč vojnih ujetnikov (Avstralci, Britanci, Američani, Nizozemci) ter še precej več domačih prisilnih delavcev.

Richard Flanagan je izjavil, da je vse svoje knjige, ki so tudi nefikcijske, pred tem napisal samo zato, da je lahko napisal to. Imel je tudi osebni razlog, da se je posvetil tej temi. Njegov oče je bil med vojnimi ujetniki, ki so gradili progo smrti. Preživel je, toda dvanajst tisoč vojnih ujetnikov in neznano prisilnih delavcev je umrlo. Ker je oče večkrat pripovedoval o prisilnem delu v ujetništvu, kar je pri taboriščnikih redkost, je burmanska proga prežemala pisateljevo otroštvo. Kakor je dejal, te knjige ni napisal, ker bi jo hotel, ampak ker jo je moral.

Roman sega veliko dlje od osrednjega, barbarsko uresničenega podviga. Ta podvig, burmanska proga, je dejstvo, ni fikcija, opisi nečloveških razmer so prav tako dejstvo, liki so produkt pisateljevega vživetja v japonske krvnike in torej tudi resnični. Pravzaprav je celoten roman ena sama brutalna resničnost, kakor je tisti, ki so doživeli tako torturo, niso zmožni izpovedati, ker jo potlačijo, ker jo s pripovedovanjem nočejo ­oživljati.

Zapletena ljubezen

Glavni junak romana je Dorrigo Evans, prav tako kakor Flanagan Tasmanec, ki zaradi štipendije lahko zapusti svojo revno družino in vas, konča študij medicine in gre v vojsko na začetku druge svetovne vojne, kjer postane častnik. Ima dekle, s katerim se namerava poročiti, toda zaljubi se v stričevo ženo Amy. Dorrigova enota se vda Japoncem na Javi, on sam pa po vojni postane slaven kot kirurg in zaradi požrtvovalnosti v taborišču, premišljenega vodstva, zaradi katerega je veliko njegovih sotrpinov preživelo, in poguma, s katerim se je postavil po robu poveljniku taborišča, velikemu ljubitelju haikujev in odvisniku od tablet majorju Nakamuri.

Flanagan si je izposodil naslov romana pri velikem japonskem avtorju haikujev Macuu Bašu (1644–1694), čigar istoimenska knjiga je eno najpomembnejših del japonske književnosti. Bašo je svoje življenje posvetil poeziji, njegova Ozka pot globoko do severa je eno najbolj branih del japonske klasične književnosti, je nekakšen potopis, a ne kot dokumentarni zapis. Nastala je po zadnjem velikem Baševem potovanju leta 1689, ko je z učencem Soro prepešačil skoraj 2500 kilometrov po Japonski. V knjigi so prozni zapisi in haikuji. Haiku se zdi nenavaden temelj za roman o surovosti in obstoju med gradnjo proge.

Življenje vojnih ujetnikov in drugih prisilnih delavcev je nevzdržno. Vsak dan pešačijo po deset kilometrov do proge, tam garajo s primitivnim orodjem ves dan in se potem vračajo. Edina hrana sta dve kroglici riža na dan. Ujetniki so vse bolj sestradani, izčrpani in bolni. Pazniki tiste, ki delajo prepočasi ali se skušajo izogniti delu, zverinsko pretepejo, neredko do smrti. Ker ni več zdravega človeka, se Dorrigo vsak dan pogaja o številu ljudi, ki bodo delali, v skromnih razmerah po najboljših močeh zdravi, operira.

Dorrigo je preživel taborišče, kar izvemo zelo kmalu, toda tu se zgodba ne konča. Nič manj kot v ujetništvu je trpel zaradi večnega hrepenenja po Amy, in skozi vso knjigo se odpira vprašanje, ali se bosta še kdaj srečala.

Vse za cesarja

V knjigi spoznamo vrsto z veliko domišljije in empatije dodelanih stranskih likov, tako v času med vojno kot po njej, tako med Dorrigovimi sotrpini kot japonskimi mučitelji. Izjemni so psihološki portreti teh ljudi, sploh Japoncev, in če si kdo predstavlja, da je bilo v njihovih taboriščih manj kruto kot v nacističnih in stalinističnih in da je bilo v paznikih več človečnosti, se zelo moti. Japonci, kakor jih prikaže Flanagan, so prepričani, da je njihova krutost upravičena, saj vse počnejo za cesarja in vrednote, ki so jim jih privzgojili.

Pa iz pisatelja ne govorijo predsodki, nasprotno, posebej se je potrudil za verodostojnost, zato se je odpravil na Japonsko, da bi slišal še drugo stran. Tam se je srečal z nekaterimi še živimi člani taboriščnega osebja (nekatere so po vojni obsodili na smrt, velike večine pa ne), kjer je bil njegov oče. Kaj se zgodi v človeku, da je sposoben ubijati ljudi, in to dobesedno z lastnimi rokami? In kaj se zgodi v tem človeku, da pozneje, v drugačnih okoliščinah, ne zmore ubiti niti komarja, še vedno pa se mu zdi prav, da je nekoč mučil in ubijal ljudi?

Flanagan poskuša najti odgovor v glavi in srcu mučitelja. Dobrota, s katero je rešil življenje komarju, je dobrota, s katero je posvetil življenje cesarju in cesarstvu. Zanju je prelival kri drugih in bi rade volje prelil tudi lastno. Lahko stori tudi najbolj grozljive stvari, za katere bi sicer utegnil pomisliti, da so zle, če ne bi vedel, da so storjene v službi najvišje dobrote, cesarja. Dobri in nežni starši so ga vzgojili v dobrega in nežnega moškega. In prav zato, ker je bil dober človek, človek, ki je svojo dobroto razumel kot poslušnost, je lahko trpinčil v dobro cesarstva.

Mučitelji so do smrti verjeli, da so opravljali poslanstvo, svojega početja niso obžalovali. Ponosni so bili nanj. Eden od likov, najhujših krvnikov v taborišču, ki je po vojni dobil pomembno službo, je ponosen razlagal, da je bila železnica zmagoslavje duha Japoncev, navdihnjenih z zenom.

Grozote po vojni ne minejo

Grozote ne minejo, ko se vojna konča, ampak do konca življenja spremljajo ljudi, ki so jih kakorkoli izkusili, kar pisatelj, ko svoje like spremlja še naprej, nazorno ­prikaže.

Dorrigo je po vojni slaven, a sovraži slavo in sovraži to, da je čas, prebit v vojnem ujetništvu, določil potek njegovega življenja. V svojem dolgem življenju po vojni na svoje herojske trenutke gleda, kot da so tuji, opravlja kirurške dolžnosti, a je oddaljen od njih, oddaljen je tudi kot mož in oče, z dušo in telesom ni pravzaprav nikjer. Šele na zadnjih straneh romana izvemo za trenutek v taborišču, ki je trajno poškodoval Dorrigovo življenje, in šele takrat spoznamo, da njegove travme niso povezane samo s ­taboriščem.

Vešče prehajanje od japonskega ujetniškega taborišča do današnjega časa, od trpljenja Dorriga Evansa in njegovih tovarišev do psiholoških profilov številnih likov ta prelepi roman govori o ljubezni in smrti, o pravici in krivici, o nepredvidljivi človekovi naravi.

Flanagan v romanu skače z ene perspektive na drugo, iz ene situacije v drugo, iz enega časa v drugega, kar lahko bralca na začetku malo bega. Vendar se hitro ujame v način pripovedi, potrebna pa je polna pozornost.

Flanagan ima bogat jezik, kar je zlasti opazno pri opisovanju mučnih prizorov. Žiriji bookerjeve nagrade se niso mogle izmakniti vse te odlične lastnosti romana, zato je svojo odločitev utemeljila z besedami: »To nagrado so do zdaj dobili številni dobri romani, zdaj pa je dodeljena velikemu romanu.«

Flanagan nam veliko pove ne le o polpreteklem, ampak o vsakem času. Prek Dorriga med drugim sporoča: »Svet se ni spremenil, nasilje je vedno obstajalo in nikoli ne bo odpravljeno, ljudje bodo umirali zaradi brc in udarcev in zločinov drugih ljudi do konca sveta in zgodovina človeštva je zgodovina sveta.«

Prijavi sovražni govor