Tiskane izdaje
Hladna vojna ni bila samo stvar oboroženih sil. Zahodne obveščevalne službe so na Vzhod pošiljale prostovoljce z biblijami, pesniškimi zbirkami in romani. Eden od njih je bil Doktor Živago Borisa Pasternaka. To ni bil knjižni izdelek Zahoda, temveč je nastal v ZSSR, nato po skrivnih poteh prišel na Zahod in se po skrivnih poteh vrnil na Vzhod.
Z vlogo Cie pri razširjanju romana znotraj meja Sovjetske zveze se ukvarja knjiga The Zhivago Affair: The Kremlin, the Cia, and the Battle over a Forbidden Book [Afera Živago: Kremelj, Cia in boj za prepovedano knjigo], ki sta jo napisala novinar Washington Posta Peter Finn in profesorica Petra Couvée.
Boris Pasternak (1890–1960) je bil eden najbolj cenjenih ruskih literatov in prevajalcev. Kot piše Finn, je imel ambivalenten odnos s partijo. Pisal je slavilne pesmi Stalinu in Leninu, toda po terorju v tridesetih letih je bil zelo razočaran. Kljub temu ni izzival režima do romana Doktor Živago, ki ga je izdal leta 1956.
V njem piše o oktobrski revoluciji in državljanski vojni ter nepristransko opisuje pripadnike rdečih in belih. V središču dogajanja je zdravnik in pesnik Jurij Živago, ki izgubi navdušenje nad boljševizmom in preneha revolucionarni boj. Z ljubimko Laro se umakne v odmaknjeno podeželsko hišo, potem pa se vrne v Moskvo in tam umre.
Heretični roman
Toda dinamita v romanu niso prepoznali samo Sovjeti, temveč tudi pripadniki britanske obveščevalne službe MI6 in ameriške Cie. V tajnem sporočilu je šef oddelka Cie, ki je imela na skrbi Sovjetsko zvezo, napisal: »Pasternakovo humanistično sporočilo – da ima vsak človek pravico do zasebnega življenja in da si zasluži spoštovanje kot človeško bitje, ne glede na svojo politično lojalnost in prispevek k državi – je temeljni izziv sovjetski zapovedi žrtvovanja posameznika za komunistični sistem.«
Pot na Zahod ostaja skrivnost
Kako točno je roman prišel na Zahod, ni jasno, in tudi knjiga Finna in Couvéejeve tega ne razkrije. Iz arhiva Cie je razvidno, da je leta 1957 neimenovani član britanske obveščevalne službe MI6 fotografiral roman. Ali je Pasternak britanski MI6 sam izročil rokopis ali jim ga je dal nekdo brez njegovega dovoljenja, ni znano.
Imeli so ga tudi italijanski založnik Giangiacomo Feltrinelli, ki ga je dobil prek mladega italijanskega novinarja, ki se je mudil pri Pasternaku, dva profesorja z Oxforda, Isaiah Berlin in George Katkov, ter Pasternakova sestra, ki je živela v Oxfordu.
MI6 je nato januarja 1958 ameriškim obveščevalcem izročila film, na katerem so bili posnetki rokopisa, dolgega 433 strani. To je zapisano v enem od dokumentov Cie, v katerem tudi piše, da se Britanci zavzemajo, da bi roman uporabili za propagandne namene. Projekt je dobil skrivno kodo AEDINOSAUR.
Rusko verzijo romana so natisnili na Nizozemskem. Septembra 1958 so jo na vatikanskem paviljonu na svetovnem sejmu delili sovjetskim obiskovalcem, poleg tega so jo na različne načine tihotapili v Sovjetsko zvezo. Leta 1959 je Cia je še enkrat natisnila roman, pretvarjali pa so se, da je to delo skupine ruskih emigrantov v Evropi.
Nobelova nagrada
Cijini dokumenti kažejo, da si je ameriška obveščevalna služba prizadevala predstaviti roman svetovnemu občinstvu. Menda naj bi se potrudila celo pri stockholmskem Nobelovem komiteju in Pasternaku priskrbela nagrado. Vendar dokumenta, ki bi dokazoval, da so izvode romana poslali v Stockholm, ni. Pasternak je Nobelovo nagrado dobil leta 1958.
Nikita Hruščov, ki je takrat vladal v Kremlju, je pisatelju prepovedal pot v Stockholm, ta pa je bil zaradi hudih pritiskov prisiljen zavrniti nagrado. Umrl je leta 1960. Trud Cie je okronal film Doktor Živago z Omarjem Sharifom in Julie Christie v glavnih vlogah, ki je zgodbo res ponesel med množice.
Ker si je KGB prizadevala držati ZSSR v kulturni karanteni, je prepoved izdaje romana veljala do leta 1988, ko je komunistična ureditev naposled začela razpadati. Ker je bila KGB zelo uspešna pri odkrivanju tihotapske verige, po kateri so potovale kopije romana, je pred tem le nekaj tisoč sovjetskim državljanom uspelo dobiti in prebrati roman Doktor Živago.
Mehka sila hladne vojne
To ni bil edini tovrstni projekt Cie, bilo jih je še veliko, njihov skupni cilj pa je bil distribucija prepovedanih knjig, časopisov in publikacij intelektualcem v Vzhodni Evropi.
Politiki so s propagando širili lasten svetovni nazor na drugo stran železne zavese, raje od rožljanja z orožjem. Strah pred jedrskim holokavstom je bil velik. In kaj vse so počeli? Iz Vatikana so na katoliška območja sovjetskega bloka pošiljali mlade duhovnike. Radijske postaje, kot sta Voice of America in BBC, so oddajale poročila na frekvencah kratkih radijskih valov, kot komentatorje pa so uporabili ubežnike z Vzhoda. Komunistične naprave za motenje programov so redkokdaj preprečile preboj teh novic do poslušalcev.
Hruščov in njegovi nasledniki so na mehko zahodno ofenzivo odgovorili s književnim protinapadom: objavili so dela Grahama Greena. Britanski avtor si je s tem prislužil precejšen avtorski honorar v rubljih. Ker pa rubelj takrat ni bil konvertibilna valuta, Green zaslužka ni mogel porabiti zunaj ZSSR – zato ga je v glavnem porabil za kaviar, in to za največje možne porcije, kar jih je lahko pojedel na sicer redkih obiskih v ZSSR.
Propagandni stroj ZSSR je doživel zmagoslavje leta 1961, ko so v vesolje poslali prvega človeka. Jurij Gagarin je bil privlačen kot kakšen rock zvezdnik. Ko se je vrnil iz vesolja, so ga nemudoma poslali v tujino na turnejo dobre volje – kot kmeta v šahovski igri hladne vojne.
Drugi globalni superzvezdnik je bil nogometaš Lev Jašin. Na olimpijskih igrah v Münchnu pa je osvojila svet telovadka Olga Korbut; in politbiro je njeno slavo spretno izkoristil za izboljšanje ugleda sovjetskega komunizma.
Mehka sila Zahoda proti Sovjetski zvezi je bila še toliko uspešnejša. Pretihotapljene kavbojke in plošče skupine The Beatles so zbujale navdušenje med najstniki v Moskvi in Leningradu. Uradni agitprop se s tem ni mogel kosati in je deloval zgolj kot svojevrstno ideološko zaščitno sredstvo.
