Dolge lovke izgubljenega očeta

Ena od uspešnic lanske jeseni je detektivski roman The Trespasser Tane French. Irsko-ameriška avtorica je s šestim delom nekatere kritike tako navdušila, da premišljujejo o smiselnosti razločevanja med žanrsko in tako imenovano ­resno literaturo.

Celoten opus Tane French zaznamuje to, da začetni zločin le odstre pogled na kompleksnejše področje medčloveških odnosov in navadno prinese tudi dovolj subtilno družbeno sporočilo.

The Trespasser se začne z odkritjem trupla mlade ženske Aislinn Murray v njenem stanovanju v Dublinu. Primer dodelijo mladima detektivoma Antoinette Conway in Stephenu Moranu, ki nimata veliko izkušenj s preiskovanjem umorov. Skozi prvoosebno pripoved glavne detektivke dojamemo, da je zločin, ki je sprva deloval kot klasični primer družinskega nasilja, dosti bolj zagoneten, kot se zdi na prvi pogled.

Idealna podoba umorjene ženske zbuja vprašanje, za koga je ustvarila privid popolne ženske. Preiskava vodi detektiva v umorjenkino preteklost, ko se je morala soočiti z očetovim izginotjem in še v odraslosti poskušala dognati, kam je izginil. Prav primer pogrešanega očeta je sled, ki pripelje glavna preiskovalca do dublinskega oddelka za umore, k detektivom kolegom, ki so bili v preteklosti povezani z iskanjem Aislinninega očeta.

A kot je pri Tani French v navadi, je vprašanje, kdo je morilec, pravzaprav postranskega pomena. V ospredju je mikrokozmos prvoosebne pripovedovalke. Njen neposredni, sočni, neobrušeni jezik, poln ciničnih in sarkastičnih pripomb ter observacij, njen popis slikovitih dialogov z osumljenci in sodelavci nam približa ustroj dublinskega oddelka za umore, na katerem je Antoinette Conway edina nebelopolta ženska, zaradi česar je podvržena številnim neslanim šalam ter čisto pravemu teroriziranju moških kolegov. Edina izjema v tem mačističnem okolju je njen partner Stephen Moran, ki ji med preiskavo zvesto stoji ob strani.

Nezaceljena otroška rana

Eden izmed ključnih motivov v romanu je motiv odsotnega očeta. Tako umorjenka kot prvoosebna pripovedovalka sta namreč vsaj del otroštva preživeli brez očeta. Pri Aislinn je nenadno izginotje očetovske figure vplivalo predvsem na njeno mamo, ki se po tem dogodku nikoli ni postavila na noge, Aislinn pa je družinska tragedija pahnila v večno raziskovanje, kaj se je zgodilo z njenim očetom in povzročilo razpad družinskega univerzuma.

Roman daje dva odgovora na travmo, ki jo lahko pusti v subjektu odsotni starš. Če Aislinn nikoli ni prebolela usodnega dogodka v otroštvu, ki je naposled trasiral pot do njene nasilne smrti, detektivka Antoinette Conway vztraja pri življenju brez očeta tudi tedaj, ko se ta nepričakovano pojavi v njenem življenju in si želi navezati stike z njo. Antoinette raje sprejme življenje z izvorno praznino, a ne zaradi samopomilovanja, ampak ker se zaveda, da izgubljenega časa, nedoživetih izkušenj z očetom ne bo mogla dobiti nazaj; da nekatere življenjske preizkušnje ostanejo brez pravljičnega konca.

Med najprivlačnejšimi deli romana so dolga zasliševanja, ki jih avtorica zapiše z dodelanim občutkom za nianse, za psihološke igre zasliševalcev, odzive osumljencev, tako da se bralec brez težav vživi v sceno, in kjer bolj kot nov podatek v primeru postane zanimivo to, kako se detektivi pritolčejo do njega. Eden od pomembnih motivov v romanu je prav delovanje detektivskega oddelka dublinske policije in glavno vprašanje je naposled v tem, ali bo ta oddelek sposoben samoočiščenja.

Berljiva, pronicljiva, senzibilna avtorica

Čeprav je morda pripovedovalka tega romana slikovitejša od doslejšnjih (v vseh romanih Tane French je pripovedovalec eden od detektivov), njena pripoved najbolj tekoča, s katero mojstrsko oživi delovanje dublinske policije, pa v nasprotju z nekaterimi drugimi knjigami v tej ni tako otipljiv obup ali kar prevevajoč pesimizem, ki ga sicer priženejo na plan njeni detektivski primeri.

V romanu The Likeness namreč Tana French postreže s tragično usodo poskusa oblikovanja alternativne prijateljske skupnosti v času grobega kapitalizma, v Broken Harbour predstavi posledice finančne krize na Irskem prek srce parajoče usode mlade irske družine. Njen predzadnji roman The Secret Place pa je nekakšen hommage najstniškemu prijateljstvu, ki se oblikuje v najranljivejšem obdobju odraščanja in se z zločinom poruši.

Nekateri kritiki Tano French označujejo za najpomembnejšo pisateljico kriminalnega žanra v zadnjih desetih letih. To titulo si kot zelo berljiva, pronicljiva in senzibilna avtorica verjetno zasluži. Zanjo je zločin zgolj izhodišče, da nam dovolj neposredno postreže z inteligentnimi, pronicljivimi uvidi v krhko psiho subjekta in hkrati v ranljivo tkivo družbenih vezi v sodobni politično-ekonomski situaciji.