Tiskane izdaje
Visok javni dolg in iz njega izhajajoče obveznosti do tujih upnikov so glavni argument, s katerim vlade danes utemeljujejo neizbežnost varčevalnih politik. V nasprotju s tem Damien Millet in Éric Toussaint v knjigi AAA: revizija, odpis, drugačna politika (založba Sophia, prevod Katja Kraigher) zastavljata bogokletna vprašanja: So ti dolgovi sploh legitimni? Jih je res treba vrniti?
Začnimo s citatom iz knjige.
Da, avtorja Damien Millet in Éric Toussaint sta radikalna levičarja in tega ne skrivata. Želita si verjeti, da kapitalizem ni zadnja beseda človeške zgodovine. Prvi je matematik, drugi politolog, oba pa sta dejavna pri leta 1990 ustanovljeni nevladni organizaciji CADTM (komite za odpis dolga tretjega sveta), ki državam, zlasti Latinske Amerike, svetuje pri odpisu dolgov in si nasploh prizadeva za odpravo »dolžniškega suženjstva«.
Toda avtorja citiranih besed nista onadva. Ne, 25. septembra 2008, vsega deset dni po stečaju ameriške investicijske banke Lehman Brothers, ki velja za uradni začetek sedanje krize, jih je izrekel francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Takrat so se bančnikom in finančnikom še tresle hlače, državniki, začenši z Barackom Obamo, pa so drug za drugim napovedovali sprejem obsežnih ukrepov za obrzdanje podivjanega finančnega kapitalizma; nekateri, kot zgoraj Sarkozy, so oznanjali celo njegov konec.
Zgodilo se ni nič od tega. Namesto da bi vlade skušale odpraviti vsaj nekatere predpostavke, ki so privedle do krize, so finančne institucije lahko kmalu znova poslovale v maniri business as usual. In namesto da bi breme reševanja krize padlo na pleča tistih, ki so jo zakuhali, je glavni način reševanja krize postala socializacija izgub prek množičnega prevajanja zasebnega dolga v javni dolg. Rezultat je bil skokovit porast javnega dolga v domala vseh evropskih državah, v tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela, pa tudi drastično krčenje javne porabe prek politik zategovanja pasu.
Sovražni dolg
Toda, je tako nastali javni dolg sploh legitimen? So ga države sploh obvezane vrniti? Millet in Toussaint izpodbijata njegovo legitimnost. Pri tem se opirata na teorijo sovražnega dolga (odious debt), ki jo je leta 1927 v emigraciji oblikoval ruski pravnik Alexander Nahum Sack: »Če despotska oblast ustvari dolg, ki ni namenjen potrebam države niti ni v njenem interesu, temveč je denar porabljen za krepitev despotskega režima, za zatiranje prebivalcev, ki se borijo proti njemu, itn., je ta dolg sovražen za prebivalstvo vse države (...) Ta dolg za narod ni obvezen; je dolg režima, osebni dolg oblasti, ki ga je ustvarila, zato s padcem oblasti pade tudi dolg.«
Podmena te teorije je soodgovornost upnikov, ki so s posojili diktatorskemu režimu »storili sovražno dejanje do ljudstva«, zaradi česar od njega ne morejo pričakovati vračila dolga. Z argumentom, da je to sovražni dolg Sadamovega režima, so na primer ZDA leta 2003 pri Pariškem klubu upnikov dosegle 80-odstotni odpis iraškega dolga.
Čeravno odpis dolga v prevladujočem ekonomsko-političnem mainstreamu velja za tabu, odpisi dolgov, bodisi popolni ali delni, v kar države navadno prisilijo upnike z enostransko razglasitvijo moratorija na njihovo odplačevanje, niso redkost. »Od leta 1946 do leta 2008 lahko na mednarodni ravni naštejemo 169 primerov neplačevanja, ki je povprečno trajalo tri leta,« pišeta avtorja.
Da bi bil dolg prepoznan kot sovražen, ni treba, da je posojilo dano odkrito diktatorskemu režimu. Zadošča že, da so izpolnjeni trije pogoji: da je dolg nastal proti volji ljudstva, da so bila sredstva porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva in da je posojilodajalec poznal namene posojilodajalca.
Zvrsti nelegitimnega dolga
Sovražni dolg je zgolj podvrsta nelegitimnega dolga. Takšni so tudi nezakoniti dolgovi, ki so nastali s kršitvami dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami iz leta 1986. Avtorja navajata pravne temelje za odpis nezakonitih dolgov in primere držav, ki so tako utemeljile nevračilo dolga.
Nelegitimen je tudi znaten del javnih dolgov, ki bremenijo članice EU. Ne samo zaradi zgoraj omenjene »divje socializacije«, s katero so prvotno zasebni dolgovi postali javni, ampak tudi zaradi davčnih daril bogatim v zadnjih treh desetletjih. Za kaj gre? Avtorja ugotavljata, da javni dolg evropskih držav narašča od vzpona neoliberalizma leta 1980, razlog pa je »fiskalna protirevolucija« v obliki davčne razbremenitve najbogatejših in večje obremenitve revnih.
Revizija in odpis
Revizija javnih dolgov, bodisi državna ali državljanska, ki bo podlaga za odpis nelegitimnih dolgov, je po mnenju avtorjev edini izhod iz dolžniškega suženjstva, v katero je, denimo, zapadla Grčija, katere dolg je kljub drastičnim varčevalnim ukrepom s 148 odstotkov BDP leta 2010, ko je zaprosila za mednarodno pomoč, narastel na 176 odstotkov BDP leta 2013.
Tudi če bi bil ves javni dolg legitimen, to še ne bi zavezovalo države k njegovi brezpogojni vrnitvi. Avtorja se pri tem sklicujeta na stališče komisije Združenih narodov za mednarodno pravo, ki je leta 1980 zapisala: »Od države ne moremo pričakovati, da bo zaprla šole, univerze in sodišča; da bo javne službe tako zapustila, da bo njena skupnost prepuščena kaosu in anarhiji, samo zato, da bi imela dovolj denarja za poplačilo svojih tujih ali domačih upnikov.
Millet in Toussaint skleneta knjigo z naborom predlogov za Evropo solidarnosti in sodelovanja, ki bo obrnila hrbet konkurenci in tekmovanju. Marsikaj od zapisanega zveni utopično, nekaj od tega bo takšno tudi ostalo, vse pa zagotovo ne – vsaj, če namerava Unija obstati. Ne nazadnje: avtorja sta svoj pledoaje za odpis nelegitimnih dolgov napisala pred tremi leti, ko je bila ta tema domala popoln tabu; danes postaja čedalje bolj ne samo ena od, ampak edina razumna opcija.
