Tiskane izdaje
Poteze predsednika ZDA Donalda Trumpa so od njegove inavguracije 20. januarja prestopile meje predstavljivega, vplivajo pa so še na nekaj, s čimer na prvi pogled nimajo nobene zveze – na prodajo knjig.
Nekaj dni po tem, ko je Trumpova svetovalka Kellyanne Conway izjavila, da tiskovni predstavnik Bele hiše Sean Spicer ni lagal, ko je rekel, da je bila Trumpova inavguracija najbolj obiskana v zgodovini, temveč je povedal »alternativna dejstva«, je ta novi izraz za laž spodbudil zanimanje za kultni roman 1984 Georgea Orwella in ga katapultiral na vrh lestvice najbolje prodajanih knjig v spletni knjigarni Amazon. Med najbolj priljubljenimi naslovi na Amazonu se je znašlo še nekaj klasikov distopične literature, ki očitno postajajo učbeniki za postfaktično družbo.
Po Orwellovem delu 1984 so posneli več filmov. Foto Imdb
Deklina zgodba
Na vrhu Amazonove lestvice se je znašla še ena distopična knjiga – The Handmaid's Tale, v slovenskem prevodu naslovljena Deklina zgodba kanadske avtorice Margaret Atwood. Ta antiutopični roman špekulativne fikcije je izšel leta 1985, vendar je danes bolj aktualen kot kdajkoli. Govori o totalitarni državi, vzpostavljeni s pučem po katastrofi na začetku 21. stoletja na ozemlju ZDA.
Morda ni naključje, da so se prav v času, ko Amerika postaja radikalno konservativna, odločili posneti televizijsko serijo po tej knjigi kot opozorilo resničnosti, ki se dogaja v času Trumpovega predsednikovanja. Serijo desetih epizod bodo začeli predvajati aprila.
Sama avtorica, ki je leta 2010 dobila bookerjevo nagrado za Slepega morilca, je te dni na vprašanje, čemu pripisuje tolikšno zanimanje za knjigo, dejala, da ga je spodbudila reklama za serijo, ki so jo predvajali v času super bowla. A gotovo to ni edini razlog. Povedala je, da Deklino zgodbo navdihnilo preučevanje Amerike v 17. stoletju in njenih puritanskih vrednot.
Televizijska serija po romanu Margaret Atwood Deklina zgodba bo aprila nared za predvajanje. Foto: Promocijsko gradivo
»Zdaj vidimo, kako spet oživljajo,« je dodala Margaret Atwood in imela pri tem v mislih Trumpovo nasprotovanje splavu. »Ko je bila knjiga objavljena, so jo imeli za pretiravanje. Toda ko sem jo pisala, sem pazila, da v človeška bitja ne vsadim nič, česar v nekem trenutku v preteklosti že niso storila,« je rekla 77-letna pisateljica.
»Mi razmišljamo o napredku kot o ravni liniji, ki gre vedno navzgor. Toda nikoli ni bilo tako – misliš, da živiš v liberalni demokraciji, potem pa se znajdeš v Hitlerjevi Nemčiji, To se lahko zgodi zelo hitro.«
Margaret Atwood je svetovno slavna avtorica, katere dela so prevedena v številne jezike. Deklina zgodba je takoj po izidu izzvala vrsto polemik. Medtem ko so jo imeli nekateri za vrhunsko literaturo, so ji drugi pripisovali protikrščanska, proiislamska in protifeministična stališča ter ji očitali preveč turobno atmosfero.
Nekateri roman napadajo tudi danes, toda čas je pokazal, da gre za dragoceno knjigo. Atwoodova je nekoč pojasnila, da Deklina zgodba ni znanstvena fantastika, temveč špekulativna fikcija, ki bi se res lahko zgodila.
Podjarmljene ženske
Glavna značilnost totalitarne, teokratske in konservativne države Gilead je stroga delitev na moške in ženske, pri čemer so ženske povsem podjarmljene. Odpuščajo jih iz služb in jim jemljejo možnost zaslužka, s tem pa jim jemljejo tudi moč. Prepovedana sta splav in kontracepcija. Naloga žensk je rojevanje in od tega je odvisen njihov družbeni položaj.
One so zakonske žene in služkinje. Zakonske žene so poročene z uglednimi funkcionarji in so večinoma neplodne. Zato vsakemu poveljniku oblast dodeli služkinjo. Služkinje vzgajajo v posebnih zavodih in so namenjene za razplod. Spolni odnos je zgolj hladen obred, pri katerem so navzoče tudi zakonske žene.
Po porodu, ki tako kot maša poteka javno, otroka materi vzamejo in zanj skrbi žena. Služkinje, za katere se ugotovi, da so neplodne, postanejo Marte, torej hišne pomočnice in kuharice. Neposlušne kaznujejo brez milosti. Ženske morajo nositi uniforme, ne smejo brati in se izobraževati.
Tega romana, ki je bil nominiran za bookerja in je prejel nagrado Arthur C. Clarke, vse od prve objave niso prenehali tiskati, priredili so ga tudi za različne medije – radio, gledališče, opera, film.
Kritiki Deklino zgodbo Margaret Atwood z razlogom primerjajo z Orwellovim 1984, toda v tem primeru je temna prihodnost predstavljena iz ženske perspektive – ženska je naratorica, ženske so glavni liki in ženske so največje žrtve režima.
1984, Krasni novi svet ...
Orwell v 1984 ni le predvidel bodočnosti, temveč nas je pravočasno opozoril, kaj se nam lahko zgodi. V knjigi Veliki brat vse ves čas opazuje, iz novoreka so izbrisane vse dvoumne besede, policija pa prek vsenavzočih ekranov nadzira državljane. Ministrstvo resnice objavlja laži, preteklost se ponareja, vsak tujec je sovražnik ... Časopisi pišejo samo o uspehih oblasti, športu, zločinih in astrologiji.
Med tovrstno literaturo je danes aktualnih še nekaj del. V Krasnem novem svetu Aldousa Huxleyja ustvarijo totalitarno državo, ki temelji na načelih stabilnosti in sreče, ta pa se ohranja s sintetičnim mamilom. Otroke proizvajajo v laboratorijih, ljudi delijo na razrede po inteligenci, družine ne obstajajo več, možgane izpirajo med spanjem, seks je svoboden, čustva pa so izključena.
V romanu Cesta Cormaca McCarthyja je svet prizadela apokalipsa, maloštevilni ljudje pa so še edina živa bitja na planetu. Težko bolan oče in sin se podata na večmesečno pot po opustošeni Ameriki in poskušata priti do morja, čeprav ne vesta, kaj ju tam čaka.
Na poti se spopadata z lakoto, ogrožajo pa ju tudi bande kanibalov, proti katerim imata revolver z dvema nabojema. Čeprav se imata za dobra človeka, deček opazi, da oče v boju za njuno preživetje postaja vse bolj surov do ljudi v enakem položaju, edino, kar v njem ostane človeškega, je ljubezen do sina.
Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa, objavljen leta 1962, govori o distopični prihodnosti, ki pa je že prišla v današnjem svetu nasilja, banalnosti in ravnodušnosti. Burgessov literarni junak Alex danes ne more nikogar več šokirati. Ta brutalni petnajstletnik dneve preživi v šoli, ko pa se spusti noč, s svojo bando ropa, pretepa in posiljuje nemočne. Prizori nasilja v resničnem življenju so postali nekaj običajnega.
Mladoletniško nasilje ima smrtne posledice, televizijski ekrani so preplavljeni z vsakodnevnimi brutalnostmi, na facebooku spremljamo uboje in samomore. Nasilje je postalo nekaj tako vsakdanjega, da se nanj sploh več ne odzivamo. V času, ko je Burgges knjigo napisal, je bilo takšno nasilje preveč šokantno, zato se je svoje opise nasilja trudil prikriti z jezikovnimi bravurami. Kljub temu so se mnogi nad knjigo zgražali in deset let pozneje tudi nad filmom.
Ko je govor o antiutopični prihodnosti kaže omeniti kaže roman Mi iz leta 1921 ruskega avtorja Jevgenija Ivanoviča Zamjatina, ki je vplival na zgoraj omenjena klasika distopije Krasni novi svet in 1984. Roman je bil zaradi alegorij na stalinizem in totalitarizem v Sovjetski zvezi prepovedan vse do leta 1988.
Tisoč let po 200-letni vojni, v kateri so revolucionarji podjarmili ves planet in je pod oblastjo ene države, je preživelo samo 0,2 odstotka svetovnega prebivalstva. Ta živi na velikanskem področju, ograjenim z naravo, s tako imenovanim zelenim zidom. Steklena kupola uravnava celo klimatske razmere.
Ljudje nimajo imen, ampak jih kličejo po številkah, nosijo uniforme, živijo v steklenih hišah, da bi jih stražarji lažje opazovali,častijo kult osebnosti velikega vodje, edine zasebne trenutke pa imajo ponoči ali med spolnim odnosom, ko lahko steklo zagrnejo z zavesami. Otroke vzgaja država, vse aktivnosti vsakega prebivalca so natanko določene.
